Srečni Roglič za veličasten konec po tris in poker zmag

»Dobro vem, da pred ciljem nikoli ni konec dirke,« se je Primož Roglič po izjemni zmagi v 17. etapi, s katero je oblekel rdečo majico, in 2. mestu v kraljevski 18., s katerim je ubranil zajetno vodstvo, otepal vprašanj, ali je že zmagovalec 76. dirke po Španiji. Na bolečih izkušnjah se je naučil te lekcije, tudi zato ni pričakovati, da bi ga lahko v preostalih dneh, ki ga še ločita do konca poti svetega Jakoba v Santiagu de Compostela, kaj vrglo s kolesarskega prestola.

Brez večjih pretresov je slovenski šampion odkljukal še 19. etapo, v kateri je svojo že tretjo etapno zmago v šprintu sedmerice ubežnikov slavil Danec Magnus Cort (Education First). Tako Roglič kot njegovi pomočniki iz Jumba Visme so bili le statisti v tej epizodi Vuelte, na kateri sicer ni dvoma, kdo je prvi zvezdnik. Slovenski šampion se je v zadnjih treh sezonah vpisal med legende največje španske dirke, svoj status pa zacementiral v zadnjih treh tednih, v katerih je že slavil tri etapne zmage in si prikolesaril prednost 2:30 pred najbližjim zasledovalcem Enricom Masom (Movistar).



Čeprav ni bilo rezultatskih pretresov, je bil to poseben dan za Rogliča, na dirko sta prišla njegova življenjska sopotnica Lora Klinc in njun dvoletni sin Lev, ob tem pa je Rogla 50. v karieri oblekel majico vodilnega kolesarja na tritedenski dirki. »Srečen sem, družina je moje življenje, zelo lepo jo je videti tukaj. V statistiki pa nisem dober, zato me številke pozitivno presenečajo,« je v cilju povedal Roglič, ki ostaja osredotočen na svoje delo.

Doslej je bil nesporni gospodar španskih cest, vendar noče prezgodaj spustiti rok s krmila, da se mu ne bi pripetilo kaj podobnega kot v zadnjih letih, ko je zaradi padcev in nenadejanih zasukov tik pred zdajci ostal brez zmag na Touru, kriteriju Dauphine, dirki Pariz–Nica …



Ne nazadnje so njegovi navijači do zadnjega trepetali tudi na lanski Vuelti, na kateri je na zadnjem vzponu na Covatillo ubranil 24 sekund prednosti pred Richardom Carapazom (Ineos). Vendar to pot spremljamo precej bolje pripravljenega Rogliča, ki ne kaže znakov popuščanja ob koncu tritedenske dirke, njegova ekipa pa tudi ne ponavlja taktičnih napak iz preteklosti.
 

V uri resnice ne pozna poraza

Upati je, da bo v tem slogu nadaljevala jutri, ko bi lahko bila rdeča majica 31-letnega Kisovčana zadnjič ogrožena. Čaka ga 20. etapa, ki jo prireditelji promovirajo kot Liege–Bastogne–Liege po špansko. V 202,2 km po hriboviti Galiciji ga čaka še zadnjih pet kategoriziranih vzponov dirke (ob njih še vsaj toliko nekategoriziranih) za skupno 4199 višinskih metrov.

Pred Rogličem in tekmeci je tudi zadnji od devetih ciljnih vzponov na Alto Castro de Herville (9,7 km, 4,8-odstotni povprečni naklon). Sodeč po dosedanjem poteku dirke in dejstvu, da je Roglič lani zmagal že na pravi dirki Liege–Bastogne–Liege, bi lahko spet končal v ospredju, čeprav mu ni več treba riniti vanj. Sicer pa se zdi kot na dlani, da bo za veličasten konec Vuelte poleg trisa končnih zmag slavil še trojni poker etapnih zmag.



Brez dvoma je prvi favorit sklepne vožnje na čas, ki je po prerezu skrajšana različica ure resnice z olimpijskih iger v Tokiu, na katerih je osvojil zlato. Na Japonskem je konkurenco odpihnil na 44,2 km dolgi preizkušnji z 846 višinskimi metri, jutri ga čaka razgibanih 33,8 km s 636 višinskimi metri. Če bo najhitrejši, bo letos tako kot lani slavil štiri etapne zmage na Vuelti, to pa bi bila tudi že njegova četrta zaporedna zmaga na posamičnih vožnjah na čas na dirki po Španiji, na katerih ga doslej ni premagal še nihče.

V Santiagu de Compostela, kjer se bo v nedeljo na Jakobovo leto končala Vuelta namesto tradicionalnega Madrida, se tako že tretjič obeta Slovenec na vrhu zmagovalnega odra in še trije v cilju. Za to, da eno od najtežjih dirk po Španiji v zgodovini končujejo čili in zdravi, gre klobuk dol tudi pred Luko Mezgecem (BikeExchange), Janom Polancem (UAE) in Janom Tratnikom (Bahrain Victorious).