»Svetovni prvak Deschamps je v Rusiji tekmoval, Slovenci pa bi se igrali?«
Primož Gliha o položaju reprezentance U21, značilnostih mladih slovenskih igralcev in primerjavi s tujino.
Odpri galerijo
Primož Gliha je končal boj za evropsko prvenstvo leta 2019 na drugem mestu skupine 9 za Francijo.
Ljubljana – Slovenska reprezentanca U21 je končala boj za EP 2019 na 2. mestu skupine 9 za Francijo in pred Črno goro, Kazahstanom, Bolgarijo in Luksemburgom. Selekcija Primoža Glihe je vmes osvojila mednarodni turnir Valerij Lobanovski v Kijevu, cikel pa končala oktobra z osvojeno točko – kot edina v skupini – s Francozi. Primož Gliha je zanimiv in neposreden sogovornik, tematika »mladi« pa ključna za slovenski nogomet.
V Domžalah je igral tudi Atleticov adut Lucas Hernandez … Če bi Francozi vedeli, da sta v naši udarni enajsterici dva igralca iz Brava in Radomelj, jim ne bi bilo veliko jasno. Naj odgovorim: gre za dejavnika tehničnega znanja in ekstremne motivacije. Redki izbranci lahko zmagujejo s prvim, večina nas je primorana iskati drugo pot.
Ko se ti zapre tudi največji avtsajder, imaš težave z iskanjem poti do vrat, če ne premoreš individualne kakovosti. Poglejte nedavni primer iz kvalifikacij ekipe U17. Fantje so lažje igrali z Bolgarijo in Avstrijo – ko lahko igraš borbeno, motivirano in na nasprotne napade sam – kot z Malto, ki so jo premagali z 2:1. To se prenaša v selekcijo U21 in med člane. V selekciji A zgolj Josip Iličić premore vrhunsko tehnično znanje. V selekciji U21 smo imeli sprva težavo, ker se nekateri niso zavedali, da niso dovolj dobri, da bi z eno potezo odločili tekmo. Zato sem selekcioniral drugače, doživljal kritike, toda moj cilj je tekmovati, ne zgolj igrati nogomet. Igramo za točke. Na lestvici smo drugi, z malo sreče v povratni tekmi z Bolgari bi ostali resno v igri za dodatne kvalifikacije.
Žal mi je le za tekmo s Francozi v Domžalah. Vodili smo z 1:0, nato je sodnik dosodil 11-m, za katero mi je žal še danes, nato resda zasluženo izključil našega fanta z rdečim kartonom, toda težava je v tem, da so Francozi krenili v ta nasprotni napad po prekršku nad našim igralcem, ki ga sodnik ni dosodil. V 35. minuti je bila tekma zaključena. Videl pa sem jo enako kot tisto, ko smo premagali svetovne prvake Srbe: vodiš z 1:0, držiš izid, se uspešno braniš, oni se odprejo, ti pa jim v drugem polčasu zabiješ gol za 2:0. Takšen je bil naš načrt.
Prvi odgovor je: drži, zato sem bil deležen kritik, ko smo na Hrvaškem in v Italiji izgubili. Toda napreduješ lahko le v prijateljskih tekmah z zahtevnimi tekmeci. Hrvati imajo strašno reprezentanco, na EP so se neposredno uvrstili s 25 točkami. Fante sem želel opozoriti, da se ne moremo z nikomer igrati, lahko le tekmujemo znotraj nogometne igre, za to pa so nujni tekmovalci. Čvrsta obramba je temelj za nasprotne napade. Le zakaj je izbral tovrstno strategijo na mundialu v Rusiji tudi Didier Deschamps, ki ima na voljo reprezentanco za 1,2 milijarde evrov? Pravilno je ocenil, da je treba tekmovati, ne zgolj igrati. Takšna je tudi moja osebna filozofija, ki jo želim vcepiti v miselnost našim fantom.
Kako naj bi se igrali mi, če pa je zgolj tekmoval tudi svetovni prvak Didier Deschamps? Številni klubi in reprezentance spet igrajo z liberom, torej s tremi oziroma petimi branilci. Tudi jaz skoraj nikdar nisem igral s štirimi branilci v liniji, saj slovenski štoperji za to niso ustrezni. Francoski upi igrajo za klube, za katere ne morejo niti naši članski reprezentanti. To pove vse.
Reprezentance so končale na položajih, ki so jim pripadali pred začetkom, mi smo morda ubranili položaj v drugem jakostnem bobnu, ki smo si ga izborili v prejšnjem ciklusu. Tudi zadnja osvojena točka v Franciji nam bo prinesla dodatne ratinške točke, ob tem bomo v končnem poračunu izgubili z Luksemburgom zgolj štiri točke, večina v Evropi pa jih bo šest, saj so z zadnjeuvrščenimi osvajali po šest točk. Lahko bi izpostavil še eno podrobnost: po porazu v Bolgariji so me pribili na križ. Ista igralca, ki sta potopila nas, pa sta nekaj mesecev pozneje v Stožicah tudi slovensko člansko reprezentanco. Končali smo s šestimi točkami več od Bolgarov ...
V minulem ciklusu bi morali biti nosilci iz igralskega letnika 1996, mi pa smo igrali tudi s številnimi iz letnikov 1997, 1998, tudi 1999, kar je pozitivno za naslednji ciklus, saj bodo nekateri bolj izkušeni in bodo morali prevzeti odgovornost. Ob tem bi rad izpostavil t. i. sindrom samoumevnosti.
Mnogi so selekcionirani v izbrano vrsto pri 15 letih, nato logično napredujejo po selekcijah zaradi svoje nadarjenosti in jim postane samoumevno, da bodo vseskozi zraven tudi pozneje. Ko napoči trenutek za prehod iz mladincev med člane, pa jih ostane le še peščica. Ta dolgoletna samoumevnost jih uspava, presežejo jih fantje, ki jih prej ni bilo v mlajših selekcijah. To predstavlja veliko težavo. Določeni fantje, ki so bili v mlajših reprezentancah, pozneje v klubih ne igrajo, kar seveda pomeni šok zanje in za njihove menedžerje, dodatne izzive z iskanjem kadrov pa dobita selektorja ekip U21 in A.
V začetnem delu kvalifikacij za EP 2019 številni niso igrali niti tekem v 1. SNL, pozneje je bilo vsaj malo bolje. Toda kljub temu nas je krasil močan značaj: pogosto smo se vračali iz zaostanka, kot denimo s Kazahstanom, ko smo zasukali zaostanek 0:1 na 2:1, pa s Francozi od 0:1 na 1:1, s Črnogorci na 2:1, ekipa je pokazala zanimivo psihološko stanje. Toda hkrati tudi pomanjkanje samozavesti, saj se je ustrašila vodstva, ki smo ga tudi večkrat zapravili.
Dejstvo je, da morajo mladi fantje redno igrati nogomet. Še bolje bi bilo, če bi igrali v dobrih ekipah; v Olimpiji ni nikogar, v Mariboru sta dva, ki povečini ne igrata – Mlakar in Kramarič sta bila večkrat poškodovana. Preostali igralci se borijo za obstanek v 1. ligi in nimajo zmagovalne miselnosti. Spreminjanje tega je dolgotrajen proces.
Igralcem vedno govorim, da razkriva razliko med amaterjem in profesionalcem nekaj na videz banalnega, toda na igrišču še kako pomembnega: amater svojega igralca pusti, da lahko po igrišču neovirano napada naša vrata, profesionalec, tekmovalec, če hočete, pa gre za njim do konca, četudi bi moral za to preteči 50 metrov. Tudi zaradi tega nekateri niso preživeli selekcije U21, ker niso (z)mogli sprejeti te filozofije, slednja pa je seveda povezana z njihovim kariernim razvojem in posledično značajem. Igranje v napadu je zadovoljstvo, igranje v obrambi pa je izključno dejavnik volje, ki ga nekdo želi sprejeti ali pa ne.
Absolutno. Imamo korekten in profesionalen odnos, brez podpore vodstva niti ne moreš ustvariti pozitivnega rezultata. Skozi čas in rezultate, ki smo jih dosegali, smo dokazovali, da si zaslužimo podporo. Ko te spremlja rezultat, občasno vršijo pritisk le določeni zunaj NZS, predvsem iz menedžerskih in medijskih lobijev, toda to je normalen pojav v vsakem poslu, tudi nogometnem. NZS se lahko le zahvalim za podporo, večini medijev pa za konstruktiven odnos.
Gre za zelo plodno sodelovanje. Izbrano vrsto namreč v prenesenem pomenu sestavljajo prav klubski trenerji, od njih sem dobil informacije, katere igralce bodo poskušali uveljaviti, kateri igralci so obetavni in nanje računajo. Ti imajo potem prednost tudi v reprezentanci, zato je naš uspeh tudi uspeh trenerjev v klubih.
Začniva pri koncu. Francozi so v zadnji tekmi kvalifikacij prvič oddali točki prav proti vam. Težko je opisati razliko v individualni kakovosti med Francijo in Slovenijo. Tekmo proti Sloveniji so začeli štoper iz Dortmunda, vreden 25 milijonov evrov, štoper iz Leizpiga za 30 milijonov, vezista Lyona, ki veljata na trgu 25 in 35 milijonov evrov, ter pred njima prvi napadalec Lyona Dembele. Kako se soočiti s takšnim izzivom?
V Domžalah je igral tudi Atleticov adut Lucas Hernandez … Če bi Francozi vedeli, da sta v naši udarni enajsterici dva igralca iz Brava in Radomelj, jim ne bi bilo veliko jasno. Naj odgovorim: gre za dejavnika tehničnega znanja in ekstremne motivacije. Redki izbranci lahko zmagujejo s prvim, večina nas je primorana iskati drugo pot.
Alen Ožbolt je bil s tremi goli najboljši strelec v slovenski reprezentanci U21.
Ste lahko konkretni?
Ko se ti zapre tudi največji avtsajder, imaš težave z iskanjem poti do vrat, če ne premoreš individualne kakovosti. Poglejte nedavni primer iz kvalifikacij ekipe U17. Fantje so lažje igrali z Bolgarijo in Avstrijo – ko lahko igraš borbeno, motivirano in na nasprotne napade sam – kot z Malto, ki so jo premagali z 2:1. To se prenaša v selekcijo U21 in med člane. V selekciji A zgolj Josip Iličić premore vrhunsko tehnično znanje. V selekciji U21 smo imeli sprva težavo, ker se nekateri niso zavedali, da niso dovolj dobri, da bi z eno potezo odločili tekmo. Zato sem selekcioniral drugače, doživljal kritike, toda moj cilj je tekmovati, ne zgolj igrati nogomet. Igramo za točke. Na lestvici smo drugi, z malo sreče v povratni tekmi z Bolgari bi ostali resno v igri za dodatne kvalifikacije.
V desetih tekmah ste ustvarili bilanco 4-4-2, izgubili le v Bolgariji in doma s Francijo, pred tretjeuvrščenimi Črnogorci ste imeli prednost petih točk. Razplet katere tekme vam ne gre iz glave?
Žal mi je le za tekmo s Francozi v Domžalah. Vodili smo z 1:0, nato je sodnik dosodil 11-m, za katero mi je žal še danes, nato resda zasluženo izključil našega fanta z rdečim kartonom, toda težava je v tem, da so Francozi krenili v ta nasprotni napad po prekršku nad našim igralcem, ki ga sodnik ni dosodil. V 35. minuti je bila tekma zaključena. Videl pa sem jo enako kot tisto, ko smo premagali svetovne prvake Srbe: vodiš z 1:0, držiš izid, se uspešno braniš, oni se odprejo, ti pa jim v drugem polčasu zabiješ gol za 2:0. Takšen je bil naš načrt.
Kakšen pa je bil vaš načrt pred začetkom kvalifikacij za EP 2019? Navzven se zdi, da ste najprej selekcionirali fante z redno minutažo, fante, ki so v tekmovalni formi, ne pa tistih, ki v klubih 1. SNL niso igrali nogometa. Kaj ste želeli doseči?
Prvi odgovor je: drži, zato sem bil deležen kritik, ko smo na Hrvaškem in v Italiji izgubili. Toda napreduješ lahko le v prijateljskih tekmah z zahtevnimi tekmeci. Hrvati imajo strašno reprezentanco, na EP so se neposredno uvrstili s 25 točkami. Fante sem želel opozoriti, da se ne moremo z nikomer igrati, lahko le tekmujemo znotraj nogometne igre, za to pa so nujni tekmovalci. Čvrsta obramba je temelj za nasprotne napade. Le zakaj je izbral tovrstno strategijo na mundialu v Rusiji tudi Didier Deschamps, ki ima na voljo reprezentanco za 1,2 milijarde evrov? Pravilno je ocenil, da je treba tekmovati, ne zgolj igrati. Takšna je tudi moja osebna filozofija, ki jo želim vcepiti v miselnost našim fantom.
Je sploh možno drugače, ko se ekipa za tri milijone evrov sooči s tekmecem, ki velja na trgu stokrat več?
Kako naj bi se igrali mi, če pa je zgolj tekmoval tudi svetovni prvak Didier Deschamps? Številni klubi in reprezentance spet igrajo z liberom, torej s tremi oziroma petimi branilci. Tudi jaz skoraj nikdar nisem igral s štirimi branilci v liniji, saj slovenski štoperji za to niso ustrezni. Francoski upi igrajo za klube, za katere ne morejo niti naši članski reprezentanti. To pove vse.
Ob Francozih ste edini v skupini 9 končali kvalifikacije s pozitivno razliko v golih. Lahko izpostavite še kakšno zanimivost iz te skupine, ki je bila izjemno izenačena? Tudi »avtsajder« Luksemburg, ki to že dolgo ni več, je osvojil sedem točk.
Reprezentance so končale na položajih, ki so jim pripadali pred začetkom, mi smo morda ubranili položaj v drugem jakostnem bobnu, ki smo si ga izborili v prejšnjem ciklusu. Tudi zadnja osvojena točka v Franciji nam bo prinesla dodatne ratinške točke, ob tem bomo v končnem poračunu izgubili z Luksemburgom zgolj štiri točke, večina v Evropi pa jih bo šest, saj so z zadnjeuvrščenimi osvajali po šest točk. Lahko bi izpostavil še eno podrobnost: po porazu v Bolgariji so me pribili na križ. Ista igralca, ki sta potopila nas, pa sta nekaj mesecev pozneje v Stožicah tudi slovensko člansko reprezentanco. Končali smo s šestimi točkami več od Bolgarov ...
Na katerem področju ima mlada reprezentanca največjo rezervo?
V minulem ciklusu bi morali biti nosilci iz igralskega letnika 1996, mi pa smo igrali tudi s številnimi iz letnikov 1997, 1998, tudi 1999, kar je pozitivno za naslednji ciklus, saj bodo nekateri bolj izkušeni in bodo morali prevzeti odgovornost. Ob tem bi rad izpostavil t. i. sindrom samoumevnosti.
Pojasnite, prosim.
Mnogi so selekcionirani v izbrano vrsto pri 15 letih, nato logično napredujejo po selekcijah zaradi svoje nadarjenosti in jim postane samoumevno, da bodo vseskozi zraven tudi pozneje. Ko napoči trenutek za prehod iz mladincev med člane, pa jih ostane le še peščica. Ta dolgoletna samoumevnost jih uspava, presežejo jih fantje, ki jih prej ni bilo v mlajših selekcijah. To predstavlja veliko težavo. Določeni fantje, ki so bili v mlajših reprezentancah, pozneje v klubih ne igrajo, kar seveda pomeni šok zanje in za njihove menedžerje, dodatne izzive z iskanjem kadrov pa dobita selektorja ekip U21 in A.
Oktobra so se v Franciji poslovili reprezentanti, rojeni 1. januarja 1996 in pozneje, v novem ciklusu jih bodo zamenjali mlajši. Kako bi opisali reprezentanco, ki ste jo vodili v boju za EP 2019? Lahko izpostavite njene značilnosti?
V začetnem delu kvalifikacij za EP 2019 številni niso igrali niti tekem v 1. SNL, pozneje je bilo vsaj malo bolje. Toda kljub temu nas je krasil močan značaj: pogosto smo se vračali iz zaostanka, kot denimo s Kazahstanom, ko smo zasukali zaostanek 0:1 na 2:1, pa s Francozi od 0:1 na 1:1, s Črnogorci na 2:1, ekipa je pokazala zanimivo psihološko stanje. Toda hkrati tudi pomanjkanje samozavesti, saj se je ustrašila vodstva, ki smo ga tudi večkrat zapravili.
Zakaj prihaja do nihanj?
Dejstvo je, da morajo mladi fantje redno igrati nogomet. Še bolje bi bilo, če bi igrali v dobrih ekipah; v Olimpiji ni nikogar, v Mariboru sta dva, ki povečini ne igrata – Mlakar in Kramarič sta bila večkrat poškodovana. Preostali igralci se borijo za obstanek v 1. ligi in nimajo zmagovalne miselnosti. Spreminjanje tega je dolgotrajen proces.
Mariborski napadalec Jan Mlakar je zabil dva gola za Slovenijo.
Omenili ste zmagovalno miselnost. Večkrat ste izpostavili razliko med amaterjem in profesionalcem, ki loči zmagovalce od poražencev tudi v nogometu.
Igralcem vedno govorim, da razkriva razliko med amaterjem in profesionalcem nekaj na videz banalnega, toda na igrišču še kako pomembnega: amater svojega igralca pusti, da lahko po igrišču neovirano napada naša vrata, profesionalec, tekmovalec, če hočete, pa gre za njim do konca, četudi bi moral za to preteči 50 metrov. Tudi zaradi tega nekateri niso preživeli selekcije U21, ker niso (z)mogli sprejeti te filozofije, slednja pa je seveda povezana z njihovim kariernim razvojem in posledično značajem. Igranje v napadu je zadovoljstvo, igranje v obrambi pa je izključno dejavnik volje, ki ga nekdo želi sprejeti ali pa ne.
Ste pri uveljavljanju svoje filozofije čutili podporo NZS?
Absolutno. Imamo korekten in profesionalen odnos, brez podpore vodstva niti ne moreš ustvariti pozitivnega rezultata. Skozi čas in rezultate, ki smo jih dosegali, smo dokazovali, da si zaslužimo podporo. Ko te spremlja rezultat, občasno vršijo pritisk le določeni zunaj NZS, predvsem iz menedžerskih in medijskih lobijev, toda to je normalen pojav v vsakem poslu, tudi nogometnem. NZS se lahko le zahvalim za podporo, večini medijev pa za konstruktiven odnos.
Kako ste sodelovali in komunicirali s kolegi v klubih?
Gre za zelo plodno sodelovanje. Izbrano vrsto namreč v prenesenem pomenu sestavljajo prav klubski trenerji, od njih sem dobil informacije, katere igralce bodo poskušali uveljaviti, kateri igralci so obetavni in nanje računajo. Ti imajo potem prednost tudi v reprezentanci, zato je naš uspeh tudi uspeh trenerjev v klubih.
