»Svetovni sovražnik številka ena«

Poosebljenje globalne zarote v vsemogočnem Judu, ki izza kulis vlada celotnemu svetu, je metoda, ki je proslavila avtorja knjige Moj boj. A v bitki proti Georgeu Sorosu se je združilo toliko različnih igralcev, med katerimi so tudi izraelske oblasti, da bi njihove napade le težko označili za antisemitske.

Zadnji v nizu pomembnih svetovnih igralcev, ki so v napadih na Sorosa našli učinkovito orožje, je Facebook. Ta je najel družbo za odnose z javnostjo, ki je kritike tega mastodonskega socialnega omrežja poskušala utišati tako, da jim je očitala, da jih financira ta ameriški milijarder. Nič novega se niso spomnili pri Facebooku, ki ga je lani v Davosu Soros označil za »grožnjo družbi«. Soros je že vrsto let za številne politike po vsem svetu, tako desne kot leve, eden glavnih krivcev za številne tegobe, ki jih pestijo.
 

Dva Sorosa

Tako kot njegovi kritiki prihajajo z ideološko povsem nasprotnih bregov, je tudi njihova tarča »razcepljena«. Obstajata namreč dva Sorosa. Eden je uspešni finančni špekulant, ki mu je uspelo omajati gospodarsko najmočnejše države na svetu, drugi je človekoljub, ki je od začetka 80. let prejšnjega stoletja za razvoj globalne odprte družbe razdal kakšnih 32 milijard dolarjev. Najbolj razvpiti poslovni uspeh »prvega« Sorosa se je zgodil na »črno sredo« leta 1992, ko je njegov sklad tveganega kapitala (hedge fund) Quantum »zrušil»« britanski funt. Kakšnih 3,3 milijarde funtov je v enem dnevu izpuhtelo iz britanske državne blagajne, ko je bila Bank of England prisiljena devalvirati nacionalno valuto, Soros pa si je prislužil več kot milijardo dolarjev.

A Soros zaradi tovrstnih špekulacij ni »priljubljen« le v Združenem kraljestvu, ki mu je pred dvema letoma napovedal, da bo z brexitom doživelo še marsikaj hujšega kot na črno sredo. Med veliko finančno krizo leta 1997 so ga zasovražili v jugovzhodni Aziji, ko je zrušil tajsko valuto, v Maleziji pa so ga oblasti odkrito obtožile, da jim je s špekulacijami uničil gospodarstvo. Nekaj podobnega je neuspešno poskusil v Hongkongu, v Franciji je moral zaradi zlorabe notranjih informacij plačati 940.000 evrov kazni, med zadnjo finančno krizo pa so se v nekaterih ameriških medijih pojavile špekulacije, da hoče zrušiti tudi evro. V zadnjih letih se njegov sklad ukvarja le z družinskim premoženjem, iz katerega je letos 88-letni Soros, ki je bil še lani med 30 najbogatejšimi ljudmi na svetu, 18 milijard dolarjev podaril svojemu filantropskemu Skladu za odprto družbo. A tudi tistih 8,3 milijarde zelencev, ki mu jih je ostalo, ga po zadnjih izračunih ameriške revije Forbes uvršča na 60. mesto najpremožnejših Zemljanov.

V zadnjih letih tarča globalnih napadov ni postal »prvi«, temveč »drugi« Soros, tisti, ki ga liberalni zagovorniki še vedno označujejo za nekakšnega sodobnega Robina Hooda, ki krade bogatim, da bi dajal revnim. Filantrop, ki je napisal več kot ducat knjig, si najbrž ni mislil, da bo komentar z naslovom »To je moj načrt za rešitev azilantskega kaosa«, ki ga je napisal konec septembra 2015, njegovo najbolj znano in citirano delo. V njem je že v prvi točki zapisal, da bi morala Evropska unija v bližnji prihodnosti na leto sprejeti najmanj milijon prosilcev za azil.
 

Upor štipendistov

Čeprav so bili v Rusiji med prvimi, ki so udarili po njegovih izobraževalnih ustanovah in nevladnih organizacijah, saj so njegov Zavod za odprto družbo kot nezaželenega iz države izgnali že pred tremi leti, v St. Peterburgu pa jim je podružnica Soroseve Srednjeevropske univerze (CEU) šla v nos, še preden so jo začeli preganjati na Madžarskem, se je v Budimpešti rojenemu Judu najostreje uprla prav njegova nekdanja domovina in njegov nekdanji štipendist – madžarski premier Viktor Orbán. Konec 80. let prejšnjega stoletja je 26-letnemu Orbánu Sorosov Zavod za odprto družbo plačeval 10.000 forintov na mesec, kar je bilo dovolj, da se je lahko brez skrbi posvetil politiki, kakšnih 640.000 evrov v današnjem denarju pa je na začetku 90. let prejela tudi njegova, tedaj še liberalna opozicijska stranka Fidesz. Kljub tem dejstvom se spomladi madžarski premier in njegovi sodelavci niso znašli na seznamu 200 ljudi, ki so jih v madžarskem tedniku Figyelő poimenovali »Sorosevi plačanci«, temveč so bili med njimi tudi ugledni mednarodni profesorji, ki predavajo oziroma so predavali na CEU v Budimpešti.

Po svojem nekdanjem pokrovitelju in mecenu oblasti v Budimpeši niso udarile zato, ker je pred desetimi leti njegov sklad špekuliral in zbijal ceno madžarske banke OTP, temveč zaradi njegovega »vmešavanja« v njihovo notranjo politiko. Napadle so na več frontah hkrati. Na Madžarskem so sprejeli nov zakon o visokem šolstvu, po katerem mora tuja univerza tudi zares institucionalno in pedagoško delovati tam, kjer ima sedež, če hoče odpreti podružnico na Madžarskem, kar je bil neposreden napad na Sorosovo Srednjeevropsko univerzo (CEU), ki v New Yorku, kjer ima sedež, ne deluje, njena madžarska »podružnica« pa je bila ustanovljena leta 1991 in jo je obiskovalo 1440 študentov. Tarča drugega zakona so bile nevladne organizacije, ki »tajno uporabljajo tuja sredstva za vplivanje na madžarsko politiko«, kakor je nekoč izjavil madžarski premier. Po njegovih besedah so pod vplivom Sorosa in »si prizadevajo, da bi v Evropo pripeljale več sto tisoč migrantov«. Ko so te zakonske spremembe evropski poslanci v posebni resoluciji razglasili za »resno rušenje pravne države, demokracije in temeljih pravic, ki so postavile EU pred test, da brani svoje temeljne vrednote«, je bil spet kriv filantrop. Resolucija je »nov napad, ki ga je proti Madžarski izvedlo omrežje Georgea Sorosa«, se je na glasovanje v Strasbourgu odzval madžarski zunanji minister Péter Szijjártó.

Tudi za vsemi drugimi »liberalnimi« kritiki Madžarske so oblasti v Budimpešti našle istega krivca. Ko so med največjim pribežniškim navalom po »balkanski poti« Zdravniki brez meja obsodili nečloveško ravnanje madžarskih policistov do beguncev, je notranje ministrstvo odgovorilo z izjavo, da je vzrok za takšno stališče te mednarodne organizacije, ki je leta 1999 prejela Nobelovo nagrado za mir, to, da jo financira Soros. Nekaj podobnega se je zgodilo, ko si je zaradi ksenofobije drznila Budimpešto kritizirati mednarodna organizacija Amnesty International. Njihov »napad« je bil pričakovan, saj je to ena izmed proimigrantskih skupin, ki so na Sorosovem plačilnem seznamu, je pojasnil tiskovni predstavnik Fidesza Balázs Hidvéghi. Zato so se lani v Budimpešti odločili še za en protinapad proti svojemu gore listu, ki si je Madžarsko drznil razglasiti za mafijsko državo. Več kot 18 milijonov evrov so stali madžarske davkoplačevalce ogromni plakati, ki so jih razobesili po državi, na njih pa je veliko fotografijo madžarskega »sovražnika številka ena« spremljal napis: »Ne pustimo, da se Soros zadnji smeje.«
 

Protisoroška internacionala

Politiki, ki so trdno na oblasti na Madžarskem, nikakor niso edini populisti, ki so v judovskem milijarderju našli poosebljenje vsega, kar jih tare. Zadnji, ki se je pridružil tej karavani, je turški predsednik Recep Erdoğan, ki je v sredo »slavnega madžarskega Juda« napadel, da je pred petimi leti financiral množične protivladne demonstracije v istanbulskem parku Gezi. Julija je podpredsednik italijanske vlade in notranji minister Matteo Salvini izjavil, da si Soros »želi iz Italije narediti veliko begunsko taborišče, ker ima rad sužnje«. Kakšen mesec pred tem je ruski predsednik Vladimir Putin v razvpitem intervjuju za avstrijsko televizijo na obtožbe o vmešavanju ruske države v ameriške predsedniške volitve odgovoril, da so to lahko počeli tudi kakšni ruski državljani, a da oblasti pri tem nikakor niso imele nič zraven. »V ZDA obstaja neka oseba, gospod Soros, ki se vtika v vse zadeve po svetu. Pogosto slišim od svojih ameriških prijateljev, da ZDA kot država nimajo nič pri tem. Širijo se celo govorice, da hoče gospod Soros zdaj narediti evro za zelo ranljivega,« je povedal Putin. Njegova »ljubezen« do filantropa je razumljiva, saj je Soros januarja 2015 izjavil, da se mora Evropa prebuditi in spoznati, da jo Rusija napada, zahodne države pa je pozval, naj zaradi podpiranja separatistov v vzhodni Ukrajini razširijo sankcije proti Rusiji.

V zahodnih medijih so izjave poglavarja Kremlja takoj razglasili za antisemitske. Ko je na podoben način Sorosa za velikega zarotnika označil Putinov ameriški kolega Donald Trump, tovrstnih obtožb ni bilo slišati. »Slovenski zet« Sorosa ne mara že zato, ker verjame dokumentom, ki so jih iz računalnikov Zavoda za odprto družbo ukradli ameriški hekerji, v njih pa odkrili, da je filantrop prispeval več kot 30 milijonov dolarjev za kampanjo Trumpove tekmice na predsedniških volitvah Hillary Clinton. Na zadnjih vmesnih volitvah je različne demokratske kandidate podprl z več kot 15 milijoni dolarjev. Trump je samo v zadnjih dveh mesecih Sorosa dvakrat obtožil, da podpira napade na njegovo administracijo. Protestnike proti njegovemu kandidatu za sodnika ustavnega sodišča Brettu Kavanaughu je ameriški predsednik na twitterju poimenoval kot »zelo grobe kričače iz dvigal, ki jih plačujejo Soros in drugi«.



Ko so Trumpa konec prejšnjega meseca vprašali, ali je mogoče, da karavano migrantov, ki se premika proti mehiško-ameriški meji, financira Soros, pa je odgovoril: »Ne vem, a ne bi bil presenečen. Veliko ljudi pravi, da jo.«

Mednarodni analitik Ivan Krastev je že lani v pogovoru za avstrijski dnevnik Standard napovedal, da bodo dejanjem madžarskega premiera Orbána, ki si je s kampanjo proti Sorosu še povečal priljubljenost med ljudstvom, kmalu sledili njegovi desničarsko populistični kolegi po vsej stari celini. Njihov moto naj bi bil: »Če je tako uspešno delovalo na Madžarskem, mora tudi pri nas.« Ni bilo treba dolgo čakati, da se je to zgodilo v državi, v kateri izhaja ta časnik, Soros pa jo je obiskal prav ta teden, ker se je dogovarjal o tem, da bo CEU iz Budimpešte preselil na Dunaj. Aprila je veliko razburjenja izzval intervju vodje poslanskega kluba svobodnjaške stranke Johanna Gudenusa za dnevnik Presse, v katerem je povedal, da so govorice, da Soros podpira pritok migrantov, »utemeljene«. Po njegovih besedah je filantrop financiral nekatere nevladne organizacije, ki so odgovorne za množično migracijo v Evropo. Ko so ga vprašali za dokaze, je ponovil, da govori le o utemeljenih govoricah. Soros po mnenju Gudenusa sploh igra dvomljivo vlogo, saj je »poskušal financirati vsakovrstne prevrate po vzhodni Evropi«.

Gudenusa so ostro napadli v opoziciji, takratni voditelj opozicijskih socialdemokratov in prejšnji kancler Christian Kern pa je njegove izjave označil za antisemitske. Svobodnjaki so v vladni koaliciji z zmagovalko zadnjih parlamentarnih volitev ljudsko stranko, od koder ni bilo slišati kakšnega resnega zgražanja. Predsednik ljudske stranke in zvezne vlade Sebastian Kurz je izjavil, da se ne strinja s stališči Gudenusa, drugi so »diplomatsko« molčali, le evropski poslanec ljudske stranke Othmar Karas si je drznil zapisati, da bi moralo biti svobodnjaškega politika sram zaradi teh »ponovnih nezamisljivih in škadaloznih« natolcevanj.



V stranki so svojega šefa poslanskega kluba odločno branili, njihove izjave pa so še enkrat pokazale, da je preveč poenostavljeno, če napade na Sorosa razglasiš za protijudovske oziroma antisemitske. Generalni sekretar svobodnjaške stranke Harald Vilimsky je kritike svojega strankarskega tovariša razglasil za nerazgledane. Če bi le poškilili iz svojih malih političnih skrinjic, bi opazili, da je imel Gudenus prav, je povedal Vilimsky. »Še izraelski premier Benjamin Netanjahu je februarja izjavil, da v Izraelu za kampanjo proti deportaciji afriških beguncev stoji Soros, julija pa je izraelsko zunanje ministrstvo razkrilo, da Soros financira organizacije, ki blatijo Izrael in zanikajo njegovo pravico do samoobrambe,« je politične nasprotnike poučil svobodnjaški politik. Tudi Gudenus je na Facebooku v odgovoru kritikom navajal te Netanjahujeve besede. Očitke o antisemitizmu v svojih izjavah je označil za nadvse nizke udarce, »inflacija« tovrstnih obtožb pa da »trivializira pravi antisemitizem, proti kateremu se borimo«.


 

Soros kot antisemit?

Kaj je pravi antisemitizem, ni pojasnil. Je pa novo definicijo lani poleti med Netanjahujevim obiskom skoval »liberalni demokrat«, francoski predsednik Emmanuel Macron, ki je izjavil, da se sodobni antisemitizem skriva za masko nasprotovanja sionizmu. Ker je za desničarsko populistične oblasti v Tel Avivu nasprotovanje sionizmu isto kot kritiziranje njihove politike, bi se po Macronovi definiciji med sodobnimi antisemiti znašlo veliko predstavnikov judovskega naroda, med njimi vsekakor tudi v domovini svojih rojakov osovraženi Soros. V to skupino novodobnih antisemitov bi nedvomno spadala tudi izraelska blogerka Mairav Zonszein, ki je takrat ta paradoks ponazorila v komentarju za New York Times. Po njenih besedah sta Sorosova človekoljubnost in univerzalizem popolna anatema za Netanjahuja, ki ne vidi razlike med pripadnostjo Izraelu in judovskemu narodu, zato se je pripravljen povezovati z neliberalnimi nedemokratičnimi državami (med katerimi so po njenem mnenju poleg Madžarske še Egipt, Rusija in Turčija) in si zatiskati oči pred antisemitizmom globalnega desničarskega tabora, dokler to pomaga gibanju za veliki Izrael.

Da »teorij zarote« o Sorosu ne širijo le antisemiti na Zahodu, so že pred dvema letoma dokazali v provladnem izraelskem dnevniku Jerusalem Post. V njem so objavili analizo z naslovom Sorosova kampanja globalnega kaosa. »Niti kotička ni na tem svetu, kjer ne bi čutili njegovih naporov. Nobena politična odločitev ni nedotaknjena,« je ugotovila avtorica Caroline Glick. Po njenih besedah v Izraelu skupine, ki jih financira Soros, poskušajo vse aspekte tamkajšnje družbe razvrednotiti kot rasistične in neligitimne.

Zato izraelski oblastniki niso zgolj pomagali svojim madžarskim kolegom pri zbiranju kompromitirajočih gradiv o svojem rojaku Sorosu, v Netanjahovi vladajoči stranki so celo pripravili svojo različico »Sorosovega zakona«, ki naj bi prepovedal tuje financiranje »levičarskih organizacij, ki rušijo vlado«. V izraelskem opozicijskem dnevniku Haaretz so lani to prevlado politične solidarnosti med »nelibernalnimi« režimi pospremili s komentarjem, že čigar naslov pove veliko – »V Netanjahujevem svetu politika Georgea Sorosa upravičuje to, da ga vržemo madžarskim antisemitskim psom«, podnaslov pa opiše razmere v judovski državi – »Nacionalistični in ksenofobični Izraelci se čedalje bolj identificirajo s podobno mislečimi državami in z njimi pogosto delijo prezir do liberalnih, univerzalističnih Judov«.

–––––––––––
Avtor članka je v letih 1997–2001 v ljubljanski galeriji Škuc vodil mednarodne novinarske večere, ki jih je financiral Zavod za odprto družbo.