Tadej Pogačar: Indurain in Pantani v enem

Kolesarska predstava, ki smo ji bili priča na La Planche des Belles Filles, se bo za vekomaj vpisala v kolesarske anale. Ne le, ker sta si na njej slovenska kolesarja zagotovila končno 1. in 2. mesto na Touru. To, kar je na 36,2 km dolgi vožnji na čas, uspelo Tadeju Pogačarju, so z odprtimi usti spremljali tudi največji poznavalci kolesarstva.



Malokdo je pričakoval, da je zasuk na vrhu še možen, saj je Primož Roglič vse do danes deloval sila prepričljivo v rumeni majici, 57 sekund pa bi morala biti zadostna prednost za preverjeno vrhunskega kronometrista …

To je bil račun brez Pogačarja, ki tudi tiste, ki ga najbolje poznajo in sodelujejo z njim, preseneča iz preizkušnje v preizkušnjo. Njegova izjemna nadarjenost je že nekaj let vsem na ogled, nenazadnje jo potrdil tudi s 3. mestom na lanski Vuelti.



Danes pa lahko rečemo, da je zvezda rojena. Roglič resda ni imel svojega dne, vendar je vprašanje, ali bi rumeno majico ubranil, četudi bi pedala lahko vrtel, kot si je želel. Pogačarjeva predstava je bila tako izjemna in šampionska. Takšne kolesarske »ure resnice« ne pomnimo, na ravninskem delu je pedala vrtel tako učinkovito kot nekoč petkratni zmagovalec Toura Miguel Indurain, v zadnji klanec je šel kot žal že pokojni, vendar kolesarsko nesmrtni Marco Pantani.



Rezultat tega je bila etapna zmaga, njegova tretja na tem Touru, ki si jo je prikolesaril s kar 1:21 prednosti pred svetovnim prvakom v vožnji na kronometer Tomom Dumoulinom. Roglič je na 5. mestu zaostal 1:56, da bi ubranil vodstvo bi moral biti drugi in kar za minuto hitrejši.

Najmlajši zmagovalec po letu 1904!

Glavna nagrada za Pogačarja pa je kajpak rumena majica, kolesarski sveti gral, ki ga je Roglič nosil 11 dni in se od njega poslovil na najbolj boleč način, tik pred ciljem. »Zmagal je močnejši kolesar,« je športno priznal Roglič, ki je v zadnjih letih postavil nešteto novih mejnikov v slovenskem kolesarstvu.



Najbolj blestečega je moral prepustiti čudežnemu dečku slovenskega in svetovnega kolesarstva, Komendčanu, ki bo v ponedeljek dopolnil 22 let. Na Touru je osvojil rumeno majico najboljšega v skupnem seštevku, belo majico najboljšega mladega kolesarja, pikčasto majico kralja gora. Postal je prvi, ki je zmagal na svojem prvem Touru po Laurentu Fignonu leta 1983. Je najmlajši zmagovalec Toura po Henriju Cornetu, ki je bil leta 1904 najboljši nekaj dni pred 20. rojstnim dnevom. Tako je nazadnje na Touru trofejne majice pobiral Eddy Merckx ...

Mešani slovenski občutki

Nepričakovani zasuk v zadnji etapi je sprožil tudi nekaj nepričakovanih čustev v slovenski kolesarski srenji, ki se je v zadnjih dneh že pripravila na dvojno slavje v obratnih vlogah, z Rogličem v rumeni ter Pogačarjem v beli in pikčasti majici. Nekakšen navijaški konsenz je bil, da se spodobi, da prvi slovenski Tour dobi 30-letni Kisovčan, ki je kot prvi sprožil slovensko kolesarsko evforijo, nato pa lahko štafeto prevzame izjemno obetavni 21-letni Komendčan. Vendar se je dirka razpletla, kot se je morala, s športnim bojem, v katerem je zmagal na ta dan najmočnejši kolesar, ki se mu obeta dolga blesteča kariera. Roglič pa gotovo tudi še ni rekel zadnje.

Precej večje težave, kot so slovenski mešani občutki, ima konkurenca, ki se dobro zaveda, da sta Slovenca povsem po svoji meri skrojila potek dirke. Bila sta motor, duša in srce največje dirke na svetu in z njima v glavnih vlogah je bila ena najbolj vznemirljivih v zadnjih desetletjih. Zveni neverjetno, vendar je resnično – jutri bosta pod Slavolokom zmage najvišje vihrali dve slovenski zastavi.