Od našega poročevalca
Tadej Pogačar ne bo plesal za dež
Slovenski zvezdnik je moral tudi v 16. etapi odgovarjati na napade Jumba Visme, Georg Totschnig pa je vendarle dobil naslednika.
Odpri galerijo
Patrick Konrad je Avstriji prikolesaril prvo etapno zmago na Touru po leto 2005. FOTO: Anne-Christine Poujoulat/AFP
Tadej Pogačar bo moral biti kljub zajetni prednosti na vrhu skupne razvrstitve vse do cilja 108. dirke po Franciji na preži. Zdelo se je, da je v deževni 16. etapi, v kateri si je v pobegu zmago prikolesaril Avstrijec Patrick Konrad (Bora Hansgrohe), s tekmeci podpisal premirje, ki pa so ga prekršili v sklepnih kilometrih. Noge konkurence so preizkusili v ekipi Jumbo Visma. Izplen je bil enak kot pred dnevom premora, Pogačar je tudi brez pomoči kolegov iz ekipe UAE v finišu rešil položaj. Pravi ognjemet pa pričakuje na jutrišnji kraljevski etapi.
Po vroči nedeljski andorski preizkušnji se je na Tour vrnilo Pogačarjevo najljubše vreme, z dežjem in nizkimi temperaturami sila podobnemu tistemu, v katerem je slovenski zvezdnik v Alpah tekmecem zadal morda že odločilni udarec v boju za rumeno majico. Le da se tokrat 22-letnik s Klanca pri Komendi ni podal v napad.
Tega ne potrebuje, dovolj je, če brani prednost 5:18 pred Rigobertom Uranom (Education First) in drugimi tekmeci, ki so razvrščeni tesno za drugouvrščenim Kolumbijcem. Med njimi je tudi Jonas Vingegaard (Jumbo Visma), ki na 3. mestu za Pogačarjem zaostaja 5:32. Danec je edini, ki se je na tej dirki v klanec – na Mont Ventouxu – otresel lanskega zmagovalca Toura. Poleg tega kaže tudi največ ambicij skupaj z ekipo, ki je prvotno v Francijo prišla po zmago Primoža Rogliča.
Jumbo Visma ji je z Vingegaardom še precej oddaljena, a poskuša naprej po preverjenem kopitu. Najprej potegne Wout van Aert, za njim pa skoči še Vigegaard v upanju, da kateri od ključnih tekmecev ne bo ujel priključka. Vprašanje je, ali so ti napadi – tokrat so se zanj odločili 7 km pred ciljem, potem ko so bili najzahtevnejši vzponi že mimo – namenjeni Pogačarju ali tekmecem v tesnem boju za končno 2. in 3. mesto, vendar je ne glede na odgovor jasno, da mora iti slovenski kapetan ekipe UAE zraven.
»Napad me je presenetil, ker ni bilo možnosti, da bi si kdo prikolesaril večjo prednost. Ne vem, zakaj smo šli na vso moč na zadnjem vzponu, samo sledil sem tekmecem. Na polno je šlo vse do cilja in vsi so začeli šprintati, zato sem tudi jaz. Dobro je imeti tak sunek na koncu, s katerim lahko preizkusiš, ali so noge še prave. Poleg tega pa je zabavno, če šprintamo med sabo,« tudi Pogačar ni vedel, kaj so hoteli tekmeci, vendar ni okleval.
Poceni izgubljene sekunde bi le opogumile konkurenco, ki iz dneva v dan vidi, da ji rumena majica sledi kot senca. In ne samo to, ko je bil čas za šprint v kratek ciljni vzpon v Saint Gaudensu, je bil Pogi v skupini favoritov premočan za vse, razen za Richarda Carapaza (Ineos), s katerim sta v cilj prikolesarila z ramo ob rami na 13. in 14. mestu.
V cilju se je nato že vse vrtelo okoli jutrišnje 17. etape s ciljem na prelazu Portet. »Ne vem, kako se bom pripravil na to etapo, kar je je, ne morem zamenjati nog za naslednji dan, lahko rečem le, da bomo vozili na vso moč, pričakujem velik boj za vrh v skupnem seštevku,« ključni dan pričakuje Pogačar, ki je priznal, da mu vremenski preobrat ustreza, in prejel tudi vprašanje, ali bo pred kraljevsko etapo plesal za dež.
»Ne bom, takšnega plesa v Sloveniji ne poznamo. Težko bo v vsakem primeru, ampak se tudi sonca ne bi branil,« je še povedal slovenski šampion, ki je v zadnjih dveh tednih že pokazal, da je lahko najboljši v kakršnem koli vremenu.
Bitka za vrh v skupnem seštevku se je sicer včeraj dogajala daleč za tisto za etapno zmago. Te se je, potem ko je že daleč pred ciljem ušel drugim ubežnikom, veselil Konrad. »Zelo ponosen sem, da sem zmagal v dresu avstrijskega prvaka. Trikrat sem že bil v pobegu in vedno čakal na zadnji trenutek. Izkazalo se je, da to ni bila najbojlša odločitev. Tako Matej Mohorič kot Bauke Mollema sta zmagala po dolgi samostojni vožnji, zato sem ju posnemal,« je povedal 29-letnik iz Mödlinga v Spodnji Avstriji.
Z njim so naši severni sosedi naposled dobili naslednika Georga Totschniga, ki je zmagal v 14. etapi Toura 2005 tudi v Pirenejih, na vzponu na Ax-3 Domains, na katerem je kot edini od ubežnikov za seboj pustil Lancea Armstronga, Ivana Bassa in Jana Ullricha. Rojake je tedaj tako navdušil, da je postal avstrijski športnik leta pred Benjaminom Raichom, ki je na SP v alpskem smučanju osvojil pet kolajn.
Po vroči nedeljski andorski preizkušnji se je na Tour vrnilo Pogačarjevo najljubše vreme, z dežjem in nizkimi temperaturami sila podobnemu tistemu, v katerem je slovenski zvezdnik v Alpah tekmecem zadal morda že odločilni udarec v boju za rumeno majico. Le da se tokrat 22-letnik s Klanca pri Komendi ni podal v napad.
Tega ne potrebuje, dovolj je, če brani prednost 5:18 pred Rigobertom Uranom (Education First) in drugimi tekmeci, ki so razvrščeni tesno za drugouvrščenim Kolumbijcem. Med njimi je tudi Jonas Vingegaard (Jumbo Visma), ki na 3. mestu za Pogačarjem zaostaja 5:32. Danec je edini, ki se je na tej dirki v klanec – na Mont Ventouxu – otresel lanskega zmagovalca Toura. Poleg tega kaže tudi največ ambicij skupaj z ekipo, ki je prvotno v Francijo prišla po zmago Primoža Rogliča.
Jumbo Visma ji je z Vingegaardom še precej oddaljena, a poskuša naprej po preverjenem kopitu. Najprej potegne Wout van Aert, za njim pa skoči še Vigegaard v upanju, da kateri od ključnih tekmecev ne bo ujel priključka. Vprašanje je, ali so ti napadi – tokrat so se zanj odločili 7 km pred ciljem, potem ko so bili najzahtevnejši vzponi že mimo – namenjeni Pogačarju ali tekmecem v tesnem boju za končno 2. in 3. mesto, vendar je ne glede na odgovor jasno, da mora iti slovenski kapetan ekipe UAE zraven.
Ni vedel, zakaj, a je šprintal
»Napad me je presenetil, ker ni bilo možnosti, da bi si kdo prikolesaril večjo prednost. Ne vem, zakaj smo šli na vso moč na zadnjem vzponu, samo sledil sem tekmecem. Na polno je šlo vse do cilja in vsi so začeli šprintati, zato sem tudi jaz. Dobro je imeti tak sunek na koncu, s katerim lahko preizkusiš, ali so noge še prave. Poleg tega pa je zabavno, če šprintamo med sabo,« tudi Pogačar ni vedel, kaj so hoteli tekmeci, vendar ni okleval.
Poceni izgubljene sekunde bi le opogumile konkurenco, ki iz dneva v dan vidi, da ji rumena majica sledi kot senca. In ne samo to, ko je bil čas za šprint v kratek ciljni vzpon v Saint Gaudensu, je bil Pogi v skupini favoritov premočan za vse, razen za Richarda Carapaza (Ineos), s katerim sta v cilj prikolesarila z ramo ob rami na 13. in 14. mestu.
V cilju se je nato že vse vrtelo okoli jutrišnje 17. etape s ciljem na prelazu Portet. »Ne vem, kako se bom pripravil na to etapo, kar je je, ne morem zamenjati nog za naslednji dan, lahko rečem le, da bomo vozili na vso moč, pričakujem velik boj za vrh v skupnem seštevku,« ključni dan pričakuje Pogačar, ki je priznal, da mu vremenski preobrat ustreza, in prejel tudi vprašanje, ali bo pred kraljevsko etapo plesal za dež.
»Ne bom, takšnega plesa v Sloveniji ne poznamo. Težko bo v vsakem primeru, ampak se tudi sonca ne bi branil,« je še povedal slovenski šampion, ki je v zadnjih dveh tednih že pokazal, da je lahko najboljši v kakršnem koli vremenu.
Avstrija po 16 letih
Bitka za vrh v skupnem seštevku se je sicer včeraj dogajala daleč za tisto za etapno zmago. Te se je, potem ko je že daleč pred ciljem ušel drugim ubežnikom, veselil Konrad. »Zelo ponosen sem, da sem zmagal v dresu avstrijskega prvaka. Trikrat sem že bil v pobegu in vedno čakal na zadnji trenutek. Izkazalo se je, da to ni bila najbojlša odločitev. Tako Matej Mohorič kot Bauke Mollema sta zmagala po dolgi samostojni vožnji, zato sem ju posnemal,« je povedal 29-letnik iz Mödlinga v Spodnji Avstriji.
Patrick Konrad je Avstriji prikolesaril prvo etapno zmago na Touru po leto 2005. FOTO: Anne-Christine Poujoulat/AFP
Z njim so naši severni sosedi naposled dobili naslednika Georga Totschniga, ki je zmagal v 14. etapi Toura 2005 tudi v Pirenejih, na vzponu na Ax-3 Domains, na katerem je kot edini od ubežnikov za seboj pustil Lancea Armstronga, Ivana Bassa in Jana Ullricha. Rojake je tedaj tako navdušil, da je postal avstrijski športnik leta pred Benjaminom Raichom, ki je na SP v alpskem smučanju osvojil pet kolajn.
