Tadej Pogačar trpi na svoj neviden način

Tadej Pogačar je drugič na prost dan na Touru na novinarska vprašanja odgovarjal kot nosilec rumene majice. Pred tednom dni je bil v Tignesu še sveži vodilni pod vtisom velikega alpskega podviga v 8. etapi, v Andori pa je bil malodane že okronani gospodar 108. dirke po Franciji, ki je uspešno prestal številne pasti. A ne še vseh, pred 22-letnim slovenskim zvezdnikom je še trojček pirenejskih etap. Vse se lahko še zgodi, čeprav se zdi, da ga lahko premaga zgolj nesreča.

»Najnevarnejša se zdi 17. etapa, vendar se lahko stvari zapletejo v katerikoli preizkušnji, če imaš slab dan« se je Pogačar ozrl k trem izzivom, v katerih bi tekmeci še lahko ogrozili njegovo rumeno majico in zajetno prednost 5:18 pred drugouvrščenim Rigobertom Uranom. Gre za zadnje tri gorske etape, današnja 16. se bo po spustu iz Andore končala v nižinskem Saint Gaudensu. Preostali dve bosta šli v nasprotno smer, proti pirenejskih vršacem, 17. se bo končala na prelazu Col du Portet 2215 metrov visoko, 18. pa na Luz Ardidenu (1715 m).



Malodane ni spremljevalca dirke, ki ne bi bil prepričan, da bo Pogačar tudi tu premočan za tekmece, številni so prepričani, da doslej še ni pokazal vsega, kar zmore. Kujejo tudi teorije, da je mladi slovenski kapetan ekipe UAE v minulem tednu dirkal zadržano, da ne bi izpadel kot kolesarska zver, ki se je morajo tekmeci bati, ter da bi nenazadnje potihnila vprašanja o morebitnem dopingu.

»Ne vem, kaj si drugi mislijo o meni, ne berem jim misli, zato se osredotočam le nase. V etapi na Mont Ventoux pa sem bil na meji svojih zmogljivosti in tudi malo čez, ko je napadel Jonas Vingegaard in sem mu poskušal slediti. V drugih etapah sem se dobro počutil in me tekmeci res niso potisnili čez mejo, a vsak trpi na svoj način. Tega jaz sicer ne kažem na obrazu, nimam grimas, vendar tudi jaz trpim, četudi ni videti, da mi je težko. Povedati moram, da mi je,« je Pogačar zanikal, da bi bila zanj pot do druge zaporedne zmage na Touru kolesarski sprehod.
 

Ne jemlje bližnjic

Ob prevladi na dirki pa razume, da je na novinarskem dnevnem redu tudi sum o prepovedanih sredstvih. »Nisem jezen, ker me sprašujejo o tem. Vprašanja so neprijetna, ker je zgodovina res slaba. Razumem, zakaj toliko vprašanj o dopingu, nisem pa se posebej pripravljal nanje, zato odgovarjam tako, kot čutim. Rad vozim kolo in sprejmem, kar sodi zraven. Če moram odgovarjati na ta vprašanja, lahko povem, da so me starši vzgojili v dobrega fanta, ki v življenju ne jemlje bližnjic,« je dejal Pogi, ki ga pozivajo tudi k temu, da objavi vse podatke z merilcev na svojem kolesu.



»Morda bom nekoč objavil podatke, ne vem pa, kako bi to kaj spremenilo. Vsem je jasno, da moraš za boj za zmago na Touru razvijati veliko vatov moči na kilogram teže. Razkrivanje teh podatkov pa bi vplivalo na dirko, tekmeci bi vedeli, kakšen je moj anaerobni prag, kako mi gre na kakšnem terenu. Temu bi lahko prilagodili svojo taktiko,« je odgovoril Pogačar, ki se strinja z oceno, da je letošnji Tour izrazito zahteven. Večji del karavane je že pošteno izmučen, pred njim pa so še tri pirenejske etape.
»Vsi smo utrujeni, to drži, čeprav je pred nami še en teden. To je moja tretja tritedenska dirka, na vsaki se počutim nekoliko drugače, izkusim drugačne stvari. Veselim se Pirenejev, da preizkusim, kako še delujejo noge,« slovenski zvezdnik v svoji tretji sezoni med profesionalci še vedno išče svoje omejitve.

Kot vse kaže, je meja zanj nebo oziroma spet rumene Elizejske poljane v nedeljo. »Ne razmišljam še o koncu, a vem, da je Pariz iz dneva v dan bližje, kar mi daje še nekaj več motivacije,« je nadaljeval Pogačar. Bo v naslednjih dneh dodate motiv etapna zmaga v rumeni majici, ki je ne lani ne letos še ni slavil? »Etapna zmaga zdaj ni prioriteta, tukaj je 150 ljudi na štartu, ki si jo želi. S polno paro delamo, da branimo rumeno majico, težko je ob tem še nadzirati ubežnike in iti na zmago. Ne bi se je branil, vendar tudi ne bo slabe volje, če je ne bom dosegel.«