Tadej Pogačar za eno leto prehiteva Egana Bernala
Mladi slovenski as je pri le 21 letih v slogu prekaljenih mojstrov zmagal na dirki po Valencii.
Odpri galerijo
Tadej Pogačar je prihodnost slovenskega in svetovnega kolesarstva na najvišji ravni. To je malodane soglasna ocena kolesarskih komentatorjev in strokovnjakov z vseh vetrov, ki jih je 21-letni Slovenec znova navdušil na dirki po Valencii. V sobotni kraljevski četrti etapi si je v velikem slogu prikolesaril rumeno majico in jo včeraj v zadnji peti etapi brez težav tudi ubranil.
Kolesarski svet tačas govori predvsem o mladcu s Klanca pri Komendi, ki v dresu ekipe UAE deluje kot najbolj prekaljen profesionalec, čeprav je na tej ravni začel šele svojo drugo sezono.
Pravo simultanko je uprizoril v četrti etapi, na najtežjem vzponu dirke na Sierro Bernio, na katerem je 2,5 km pred ciljem meni nič tebi nič pospešil in se otresel vseh tekmecev. Nizozemec Wout Poels (Bahrain McLaren), Britanec Tao Geoghegan Hart (Ineos), Irec Dan Martin (Israel Start up) in tedanji nosilec rumene majice, Avstralec Jack Haig (Mitchelton Scott), so se sicer pognali v lov za njim, vendar so se morali zadovoljiti z bojem za drugo mesto v etapi in skupni razvrstitvi, ki ga je s šestimi sekundami zaostanka za Pogačarjem osvojil Haig.
Pogačar je bil sicer najboljši na obeh ciljnih vzponih (v drugi in četrti etapi), pripadla mu je še končna zmaga, ki jo je v včerajšnji kratki ravninski etapi (le 97 km) branil tudi tako, da je pred šprinterskim zaključkom kolesaril tam, kjer je najbolj varno, na čelu karavane. Ko so pobudo prevzeli največji mojstri hitrosti, se je vendarle umaknil (zasedel je 22. mesto), zmago pa je v tesnem dvoboju z rojakom Dylanom Groenewegnom slavil Fabio Jakobsen.
Pogačar ima na svojem računu zdaj že 11 zmag med profesionalci, osem si jih je prikolesaril lani, med njimi skupne na dirkah po Algarveju in Kaliforniji ter kar tri etapne na Vuelti, ki jo je končal na tretjem mestu.
Letos je za njim šele prva dirka in je zmagal že trikrat, bil je popolni gospodar dirke po Valencii, ki sicer ne šteje v točkovanje svetovne serije, vendar se na njej ni zbrala nič slabša konkurenca, saj je bila to prva sezonska etapna preizkušnja na evropskih tleh. Tu je bila najvišja slovenska uvrstitev doslej drugo mesto Tadeja Valjavca leta 2007, ko je zmagal še danes aktivni Alejandro Valverde. Nekoč so na tej dirki zmagovali tudi najbolj zveneča imena, kot so Bernard Hinault, Stephen Roche, Abraham Olano, Alex Zülle in Laurent Jalabert. Tudi zadnji trije zmagovalci pred Pogačarjem niso od muh: Nairo Quintana, Valverde in Ion Izagirre.
Pogačarja, čeprav je do štarta še skoraj pet mesecev, zdaj mnogi že uvrščajo v krog kandidatov za zmago na Touru, na katerem bo bržčas eden njegovih najnevarnejših tekmecev tudi Primož Roglič (Jumbo Visma). Primerjajo pa ga tudi z lanskim zmagovalcem »francoske pentlje« Eganom Bernalom (Ineos), ki mu je to kot prvemu Kolumbijcu v zgodovini uspelo pri starosti 22 let.
Ugotovitev je, da Pogačar Bernala z dosežki prehiteva za eno leto, 11 zmag ima pri 21 letih in štirih mesecih, Bernal, ki je doslej vse skupaj slavil 14 zmag, je svojo 11. zmago slavil junija lani na dirki po Švici, star 22 let in pet mesecev.
»Ta dirka je bila zame izjemna, zelo sem užival v njej, trasa in vreme sta bila lepa, zmagal sem, bolje ne bi moglo biti, čeprav smo vsak dan dirkali malodane na vso moč. Dobro sem pripravljen, vendar še nisem na ravni z lanske Vuelte. Čaka me še veliko višinskih priprav, generalka pred Tourom pa bo kriterij Dauphine. Kajpak me pred tem čaka še kopica drugih dirk, po Združenih arabskih emiratih, Pariz–Nica, po Baskiji in ardenske klasike,« je svoje načrte predstavil Pogačar, ki se ni mogel izogniti vprašanj o 23-letnem Bernalu in 20-letnemu belgijskemu »čudežnemu dečku« Remcu Evenepoelu, ki veljajo za nosilce mladega vala šampionov.
»Veliko izzivov je še pred menoj, na vsaki dirki bom poskušal biti čim boljši. Ne vem, zakaj je med najboljšimi na svetu ta čas toliko mladih kolesarjev. To je gotovo dobro, bomo pa videli, kaj vse bomo dosegli v prihodnje,« je odgovoril Pogačar, ki je moral nekaj besed spet nameniti svojemu odnosu s številko ena svetovnega kolesarstva Rogličem: »S Primožem se dobro razumeva, sva prijatelja, vendar sva na kolesu vseeno tekmeca, saj je to najina služba. Je pa najin odnos vseeno nekoliko drugačen, ker sva rojaka.«
O tem, koliko si lahko od njega letos in tudi v prihodnje obetamo, veliko povedo besede slovenskega selektorja Andreja Hauptmana, ki je tudi športni direktor pri ekipi UAE. Tokrat sicer svojega mladega slovenskega varovanca ni spremljal na dirki (bil je del ekipe UAE na dirki po Savdski Arabiji). »V Valencio je šel brez rezultatskih ciljev in pritiskov, edini načrt je bil, da ga v ekipi ne bomo zavirali, če mu bo šlo že tu dobro. Višje cilje bomo imeli na naslednji dirki svetovne serije po Združenih arabskih emiratih, saj je to za našo ekipo domača dirka,« je Hauptman povedal o naslednji Pogačarjevi preizkušnji, ki se bo začela 23. t. m.
Na njej bo kot zmagovalec poskušal naslediti Rogliča, ki lanske zmage ne bo branil. Najboljša slovenska kolesarja se bosta med seboj pomerila marca na dirki Pariz–Nica.
Kolesarski svet tačas govori predvsem o mladcu s Klanca pri Komendi, ki v dresu ekipe UAE deluje kot najbolj prekaljen profesionalec, čeprav je na tej ravni začel šele svojo drugo sezono.
Pravo simultanko je uprizoril v četrti etapi, na najtežjem vzponu dirke na Sierro Bernio, na katerem je 2,5 km pred ciljem meni nič tebi nič pospešil in se otresel vseh tekmecev. Nizozemec Wout Poels (Bahrain McLaren), Britanec Tao Geoghegan Hart (Ineos), Irec Dan Martin (Israel Start up) in tedanji nosilec rumene majice, Avstralec Jack Haig (Mitchelton Scott), so se sicer pognali v lov za njim, vendar so se morali zadovoljiti z bojem za drugo mesto v etapi in skupni razvrstitvi, ki ga je s šestimi sekundami zaostanka za Pogačarjem osvojil Haig.
Pogačar je bil sicer najboljši na obeh ciljnih vzponih (v drugi in četrti etapi), pripadla mu je še končna zmaga, ki jo je v včerajšnji kratki ravninski etapi (le 97 km) branil tudi tako, da je pred šprinterskim zaključkom kolesaril tam, kjer je najbolj varno, na čelu karavane. Ko so pobudo prevzeli največji mojstri hitrosti, se je vendarle umaknil (zasedel je 22. mesto), zmago pa je v tesnem dvoboju z rojakom Dylanom Groenewegnom slavil Fabio Jakobsen.
Del šampionskega mladega vala
Pogačar ima na svojem računu zdaj že 11 zmag med profesionalci, osem si jih je prikolesaril lani, med njimi skupne na dirkah po Algarveju in Kaliforniji ter kar tri etapne na Vuelti, ki jo je končal na tretjem mestu.
Letos je za njim šele prva dirka in je zmagal že trikrat, bil je popolni gospodar dirke po Valencii, ki sicer ne šteje v točkovanje svetovne serije, vendar se na njej ni zbrala nič slabša konkurenca, saj je bila to prva sezonska etapna preizkušnja na evropskih tleh. Tu je bila najvišja slovenska uvrstitev doslej drugo mesto Tadeja Valjavca leta 2007, ko je zmagal še danes aktivni Alejandro Valverde. Nekoč so na tej dirki zmagovali tudi najbolj zveneča imena, kot so Bernard Hinault, Stephen Roche, Abraham Olano, Alex Zülle in Laurent Jalabert. Tudi zadnji trije zmagovalci pred Pogačarjem niso od muh: Nairo Quintana, Valverde in Ion Izagirre.
Pogačarja, čeprav je do štarta še skoraj pet mesecev, zdaj mnogi že uvrščajo v krog kandidatov za zmago na Touru, na katerem bo bržčas eden njegovih najnevarnejših tekmecev tudi Primož Roglič (Jumbo Visma). Primerjajo pa ga tudi z lanskim zmagovalcem »francoske pentlje« Eganom Bernalom (Ineos), ki mu je to kot prvemu Kolumbijcu v zgodovini uspelo pri starosti 22 let.
Ugotovitev je, da Pogačar Bernala z dosežki prehiteva za eno leto, 11 zmag ima pri 21 letih in štirih mesecih, Bernal, ki je doslej vse skupaj slavil 14 zmag, je svojo 11. zmago slavil junija lani na dirki po Švici, star 22 let in pet mesecev.
»Ta dirka je bila zame izjemna, zelo sem užival v njej, trasa in vreme sta bila lepa, zmagal sem, bolje ne bi moglo biti, čeprav smo vsak dan dirkali malodane na vso moč. Dobro sem pripravljen, vendar še nisem na ravni z lanske Vuelte. Čaka me še veliko višinskih priprav, generalka pred Tourom pa bo kriterij Dauphine. Kajpak me pred tem čaka še kopica drugih dirk, po Združenih arabskih emiratih, Pariz–Nica, po Baskiji in ardenske klasike,« je svoje načrte predstavil Pogačar, ki se ni mogel izogniti vprašanj o 23-letnem Bernalu in 20-letnemu belgijskemu »čudežnemu dečku« Remcu Evenepoelu, ki veljajo za nosilce mladega vala šampionov.
11
zmag je med profesionalci že slavil Tadej Pogačar, ki je v velikem slogu začel novo sezono»Veliko izzivov je še pred menoj, na vsaki dirki bom poskušal biti čim boljši. Ne vem, zakaj je med najboljšimi na svetu ta čas toliko mladih kolesarjev. To je gotovo dobro, bomo pa videli, kaj vse bomo dosegli v prihodnje,« je odgovoril Pogačar, ki je moral nekaj besed spet nameniti svojemu odnosu s številko ena svetovnega kolesarstva Rogličem: »S Primožem se dobro razumeva, sva prijatelja, vendar sva na kolesu vseeno tekmeca, saj je to najina služba. Je pa najin odnos vseeno nekoliko drugačen, ker sva rojaka.«
Naslednji cilj Združeni arabski emirati
O tem, koliko si lahko od njega letos in tudi v prihodnje obetamo, veliko povedo besede slovenskega selektorja Andreja Hauptmana, ki je tudi športni direktor pri ekipi UAE. Tokrat sicer svojega mladega slovenskega varovanca ni spremljal na dirki (bil je del ekipe UAE na dirki po Savdski Arabiji). »V Valencio je šel brez rezultatskih ciljev in pritiskov, edini načrt je bil, da ga v ekipi ne bomo zavirali, če mu bo šlo že tu dobro. Višje cilje bomo imeli na naslednji dirki svetovne serije po Združenih arabskih emiratih, saj je to za našo ekipo domača dirka,« je Hauptman povedal o naslednji Pogačarjevi preizkušnji, ki se bo začela 23. t. m.
Na njej bo kot zmagovalec poskušal naslediti Rogliča, ki lanske zmage ne bo branil. Najboljša slovenska kolesarja se bosta med seboj pomerila marca na dirki Pariz–Nica.