Na udaru
Težki dnevi Ursule von der Leyen
Zaradi zapleta pri poteku cepljenja se množijo kritike vrha evropske komisije in strategije cepljenja.
Odpri galerijo
Številne težave pri preskrbi EU s cepivi proti covidu-19 postajajo čedalje večje breme za predsednico evropske komisije Ursulo von der Leyen, ki s svojo funkcijo nosi velik del politične odgovornosti za zapleten in kočljiv projekt.
Za kritike je dovolj že pogled na vrstni red držav po deležu cepljenih prebivalcev, saj je očiten velik zaostanek EU za ZDA in Združenim kraljestvom. Približno enako število ljudi kot na Otoku je cepljenih v petih največjih državah članicah EU (s Francijo in Nemčijo na čelu) skupaj. V Bruslju so se sicer dolgo branili, da so v Združenem kraljestvu hitrejši, ker so začeli uporabljati cepiva z bolj tvegano izredno odobritvijo. A takšna argumentacija ne zdrži več, saj težave z dobavami in nizko stopnjo cepljenja ostajajo. Dodatno so se kritike zaostrile, ker se je AstraZeneca odločila, da bo ne glede na pogodbo v prvem četrtletju dobavila veliko manj cepiva od predvidenega v pogodbi z EU.
Ursula von der Leyen, zaupnica Angele Merkel, ki je bila pred odhodom na treh ministrskih funkcijah v nemških vladah, je sicer rada v soju žarometov, a s pojasnili o vzrokih za zaostanek ostaja skopa. Še več, v zadnjem času se je osredotočila na javne nastope v nemških medijih – v Nemčiji so kritiki najglasnejši –, čeprav teme zadevajo celotno EU. Nazadnje, v nedeljo zvečer, je po pogovoru s predstavniki farmacevtskih družb, s katerimi ima Bruselj sklenjene pogodbe o cepivu, pojasnjevala stvari, predvsem govorila o domnevnih uspehih, le na nemški televiziji ZDF. Po takšnih nastopih številna vprašanja ostajajo neodgovorjena.
Neprimerno bi bilo kriviti Bruselj, če podjetje, kot je AstraZeneca, noče izpolniti svojih pogodbenih obveznosti. V kriznih okoliščinah ne bi bilo smotrno iskati pravice na sodišču. Zato v evropski komisiji še vedno upajo, da bodo obveznosti le izpolnili. Tisti z razumevanjem za držo Bruslja ponavljajo, da niti večja naročila ne bi omogočila hitrejšega cepljenja, saj je proizvodnja majhna in omejena. Če bi države članice naročale same in tekmovale za cepivo, bi na stari celini nastal kaos, ki bi temeljito načel enotnost EU. Predvsem manjše in finančno šibkejše članice pa so si laže zagotovile najsodobnejša cepiva. Že tako pa v številnih državah članicah »šepa« organizacija cepljenja na terenu.
Dejstvo je, da se je EU kot celota začela pozno pripravljati na cepljenje. Do lanske jeseni je bil v središču pozornosti orjaški program za okrevanje, o katerem so se na dramatičnem vrhu julija pogajali štiri dneve in noči. V ZDA so se zadeve lotili bolj strateško, z več denarja in odločnejšim delovanjem. Na začetku krize marca lani so po Evropi odmevale novice, da je Donald Trump poskušal vnaprej izbojevati ekskluzivne pravice za cepivo iz nemškega podjetja Curevac. To podjetje iz Tübingena je nato takoj dobilo pomoč iz bruseljske blagajne.
Poleg tega EU nima pristojnosti na področju zdravstva in izkušenj s takšnimi kupčijami, kot je nabava cepiva. To ni opravičilo za številne napake, ki se vrstijo dan za dnem. Komuniciranje ostaja nejasno in neredko zaseje še dodatne dvome. Tako so po pogovoru s farmacevtskimi podjetji objavili odmevno »novico«, da bo Biontech-Pfizer v drugem četrtletju zagotovil dodatnih 75 milijonov odmerkov. Ursula von der Leyen je takšno novico z enakim sporočilom objavila že 8. januarja, v evropski komisiji pa jim ni uspelo niti pojasniti, ali sploh gre za različne pošiljke.
Očitno znamenje delovanja, ki pod političnim pritiskom ni bilo dovolj premišljeno in bi lahko imelo daljnosežne posledice, je spremljalo sprejemanje uredbe o nadzoru izvoza cepiva. V besedilo se je na še nepojasnjen način prikradlo aktiviranje posebne varovalke iz irskega protokola izstopnega sporazuma Združenega kraljestva za vzpostavitev nadzora. Namenjena je vzpostavitvi nadzora na meji na irskem otoku v izrednih okoliščinah. Ko je nastal vihar, so zadevo izbrisali. A neprijeten priokus po velikem spodrsljaju je ostal, tudi znotraj struktur evropske komisije.
Preboj v procesu cepljenja je nujen, če Unija želi prepričati državljane, da je kos zgodovinski krizi.
Za kritike je dovolj že pogled na vrstni red držav po deležu cepljenih prebivalcev, saj je očiten velik zaostanek EU za ZDA in Združenim kraljestvom. Približno enako število ljudi kot na Otoku je cepljenih v petih največjih državah članicah EU (s Francijo in Nemčijo na čelu) skupaj. V Bruslju so se sicer dolgo branili, da so v Združenem kraljestvu hitrejši, ker so začeli uporabljati cepiva z bolj tvegano izredno odobritvijo. A takšna argumentacija ne zdrži več, saj težave z dobavami in nizko stopnjo cepljenja ostajajo. Dodatno so se kritike zaostrile, ker se je AstraZeneca odločila, da bo ne glede na pogodbo v prvem četrtletju dobavila veliko manj cepiva od predvidenega v pogodbi z EU.
Najraje v izbrane nemške medije
Ursula von der Leyen, zaupnica Angele Merkel, ki je bila pred odhodom na treh ministrskih funkcijah v nemških vladah, je sicer rada v soju žarometov, a s pojasnili o vzrokih za zaostanek ostaja skopa. Še več, v zadnjem času se je osredotočila na javne nastope v nemških medijih – v Nemčiji so kritiki najglasnejši –, čeprav teme zadevajo celotno EU. Nazadnje, v nedeljo zvečer, je po pogovoru s predstavniki farmacevtskih družb, s katerimi ima Bruselj sklenjene pogodbe o cepivu, pojasnjevala stvari, predvsem govorila o domnevnih uspehih, le na nemški televiziji ZDF. Po takšnih nastopih številna vprašanja ostajajo neodgovorjena.
Neprimerno bi bilo kriviti Bruselj, če podjetje, kot je AstraZeneca, noče izpolniti svojih pogodbenih obveznosti. V kriznih okoliščinah ne bi bilo smotrno iskati pravice na sodišču. Zato v evropski komisiji še vedno upajo, da bodo obveznosti le izpolnili. Tisti z razumevanjem za držo Bruslja ponavljajo, da niti večja naročila ne bi omogočila hitrejšega cepljenja, saj je proizvodnja majhna in omejena. Če bi države članice naročale same in tekmovale za cepivo, bi na stari celini nastal kaos, ki bi temeljito načel enotnost EU. Predvsem manjše in finančno šibkejše članice pa so si laže zagotovile najsodobnejša cepiva. Že tako pa v številnih državah članicah »šepa« organizacija cepljenja na terenu.
Dejstvo je, da se je EU kot celota začela pozno pripravljati na cepljenje. Do lanske jeseni je bil v središču pozornosti orjaški program za okrevanje, o katerem so se na dramatičnem vrhu julija pogajali štiri dneve in noči. V ZDA so se zadeve lotili bolj strateško, z več denarja in odločnejšim delovanjem. Na začetku krize marca lani so po Evropi odmevale novice, da je Donald Trump poskušal vnaprej izbojevati ekskluzivne pravice za cepivo iz nemškega podjetja Curevac. To podjetje iz Tübingena je nato takoj dobilo pomoč iz bruseljske blagajne.
Nejasno komuniciranje
Poleg tega EU nima pristojnosti na področju zdravstva in izkušenj s takšnimi kupčijami, kot je nabava cepiva. To ni opravičilo za številne napake, ki se vrstijo dan za dnem. Komuniciranje ostaja nejasno in neredko zaseje še dodatne dvome. Tako so po pogovoru s farmacevtskimi podjetji objavili odmevno »novico«, da bo Biontech-Pfizer v drugem četrtletju zagotovil dodatnih 75 milijonov odmerkov. Ursula von der Leyen je takšno novico z enakim sporočilom objavila že 8. januarja, v evropski komisiji pa jim ni uspelo niti pojasniti, ali sploh gre za različne pošiljke.
Očitno znamenje delovanja, ki pod političnim pritiskom ni bilo dovolj premišljeno in bi lahko imelo daljnosežne posledice, je spremljalo sprejemanje uredbe o nadzoru izvoza cepiva. V besedilo se je na še nepojasnjen način prikradlo aktiviranje posebne varovalke iz irskega protokola izstopnega sporazuma Združenega kraljestva za vzpostavitev nadzora. Namenjena je vzpostavitvi nadzora na meji na irskem otoku v izrednih okoliščinah. Ko je nastal vihar, so zadevo izbrisali. A neprijeten priokus po velikem spodrsljaju je ostal, tudi znotraj struktur evropske komisije.
Preboj v procesu cepljenja je nujen, če Unija želi prepričati državljane, da je kos zgodovinski krizi.