Homofobija
Ulica zahteva pravico za ubitega Samuela
Nevladne organizacije v Španiji svarijo pred razraščanjem nasilja nad predstavniki skupnosti LGBT+, ki ga legitimira skrajna desnica
Odpri galerijo
Ime mu je bilo Samuel, a poslednje, kar je odmevalo v njegovih ušesih, so bile zmerljivke o njegovi spolni usmerjenosti. Dopolnil je 24 let, med zdravstveno krizo je kot asistent delal v domu za starejše. Minuli konec tedna je v La Coruñi užival v večeru, ki je spominjal na čas pred pandemijo. Bil je njegov zadnji. Uboj mladeniča je pretresel Španijo in pognal na ulice na tisoče ljudi, ki so zahtevali pravico zanj, konec nestrpnosti in nasilja nad manjšinami ter bijejo plat zvona pred naraščajočim valom LGBT-fobije. Samuela so ubili, ker je bil gej, so poudarile priče.
Na 24-letnika se je v petek zvečer v mestu na severu države spravila skupina moških. Prva poročila so povod za brutalni napad pripisala nesporazumu; eden od agresorjev naj bi zmotno domneval, da ga Samuel snema s telefonom, a so pozneje očividci poudarili, da je imel obračun jasne homofobne motive. »Ali nehaš snemati ali pa te bom ubil, peder,« je bilo slišati iz ust nasilneža, ki se mu je pozneje pridružilo več somišljenikov. Udarci so se stopnjevali, spremljal jih je rafal nestrpnih opazk. Samuel je nekaj ur pozneje v bolnišnici umrl. Oblasti dogodek še preučujejo, tri ljudi so pridržali.
Jeza, nemoč in pozivi k iskanju pravice za umorjenega Samuela so hitro našli izraz na ulicah španskih mest. Najbolj množični so bili v ponedeljek zvečer shodi v središču prestolnice, Barcelone in La Coruñe. »Vzeli ste nam mladost, zdaj nam jemljete še življenje,« je bilo razbrati z enega od transparentov na madridskem trgu Puerta del Sol. »Ni mrtev, ubili so ga,« je odmevalo z ulic, ali pa »Vi fašisti ste teroristi« in »Ni več smrti zaradi sovraštva, nestrpnosti in diskriminacije«. Manifestacije so se vrstile po državi, poleg slogana #PravicazaSamuela je zbrane povezovala tudi zaskrbljenost zaradi čedalje pogostejšega nasilja nad predstavniki skupnosti LGBT+.
»Priča smo valu napadov, ki so bolj agresivni kot drugi, ki smo jih videli v zadnjih petih letih,« je za Delo ocenil aktivist in avtor več monografij, povezanih s skupnostjo LGBT+, Ramón Martínez. Da je takšnih dejanj čedalje več, kažejo tudi uradni podatki: število prijav zaradi različnih oblik diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti se je med letoma 2018 in 2019 povečalo za več kot 8 odstotkov, trend naj bi se kljub ustavitvi javnega življenja nadaljeval lani. Po besedah sogovornika lahko to delno pripišemo večji opolnomočenosti in čedalje manjšemu strahu žrtev pred prijavami takšnih dejanj, a nikakor ne gre spregledati vse očitnejših netolerantnih reakcij, ki jih večja družbena enakopravnost poraja pri manjšem delu državljanov, njihovo ravnanje pa legitimira tudi vse močnejša radikalno desna stranka Vox. »Po eni strani smo bolj vidni, bolj se razkrivamo in manj nas je strah prijavljati krivice. Na drugi strani prihaja do reakcije; paziti se moramo pojava skrajne desnice, ki tako očitno in nesankcionirano širi svoj homofobni diskurz. Ta zagotavlja popolno gojišče za napade in celo, kot se je zgodilo zdaj, umor,« je bil jasen Martínez.
Širjenje agresije, uperjene proti neheteroseksualnim posameznikom, je opazila tudi Ana García Fernández, predsednica združenja za pravice skupnosti LGTB+ Alas A Coruña. Prepričana je, da se z vstopom Voxa v državne institucije, nacionalni in regionalne parlamente, manjši nestrpni del španske družbe čuti opogumljenega za širjenje verbalnega in fizičnega nasilja nad geji, lezbijkami, biseksualci in transspolnimi ljudmi. »Sovraštvo se ne rodi iz nič. Dovolj je že, če pogledamo njihove intervencije v parlamentu in medijih, kjer med drugim odkrito govorijo, da zagovarjajo le zakonsko zvezo med moškim in žensko, da naj imajo pravico do posvojitev le heteroseksualni pari in da bi morale obstajati terapije za spreobrnitev homoseksualcev,« je poudarila sogovornica.
Španija je sicer ena od najbolj tolerantnih in prijaznih držav do predstavnikov skupnosti LGBT+. Leta 2005 je kot tretja na svetu – za Nizozemsko in Belgijo – uzakonila istospolne poroke. Ob tem je kot prva homoseksualnim parom dovolila posvojitve otrok, v fazi sprejemanja pa je zakon, ki bo izboljšal položaj transspolnih ljudi. Ni nepomembno, da ima, kot je pokazala lanska raziskava Pew Research Centra, eno od najvišjih stopenj sprejemanja homoseksualnosti na svetu; skoraj 90 odstotkov vprašanih meni, da bi morala biti istospolna usmerjenost družbeno sprejeta.
Prav to je tudi obraz Španije, ki je v ponedeljek šla na ulice in zahtevala pravico za Samuela. »Če se je že moralo zgoditi nekaj tako žalostnega, je dobro vsaj to, da se je predramila vest prebivalstva, da se vključi v boj proti LGBT-fobiji,« je dejala Ana García Fernández.
Na 24-letnika se je v petek zvečer v mestu na severu države spravila skupina moških. Prva poročila so povod za brutalni napad pripisala nesporazumu; eden od agresorjev naj bi zmotno domneval, da ga Samuel snema s telefonom, a so pozneje očividci poudarili, da je imel obračun jasne homofobne motive. »Ali nehaš snemati ali pa te bom ubil, peder,« je bilo slišati iz ust nasilneža, ki se mu je pozneje pridružilo več somišljenikov. Udarci so se stopnjevali, spremljal jih je rafal nestrpnih opazk. Samuel je nekaj ur pozneje v bolnišnici umrl. Oblasti dogodek še preučujejo, tri ljudi so pridržali.
Jeza, nemoč in pozivi k iskanju pravice za umorjenega Samuela so hitro našli izraz na ulicah španskih mest. Najbolj množični so bili v ponedeljek zvečer shodi v središču prestolnice, Barcelone in La Coruñe. »Vzeli ste nam mladost, zdaj nam jemljete še življenje,« je bilo razbrati z enega od transparentov na madridskem trgu Puerta del Sol. »Ni mrtev, ubili so ga,« je odmevalo z ulic, ali pa »Vi fašisti ste teroristi« in »Ni več smrti zaradi sovraštva, nestrpnosti in diskriminacije«. Manifestacije so se vrstile po državi, poleg slogana #PravicazaSamuela je zbrane povezovala tudi zaskrbljenost zaradi čedalje pogostejšega nasilja nad predstavniki skupnosti LGBT+.
Legitimacija nestrpnosti
»Priča smo valu napadov, ki so bolj agresivni kot drugi, ki smo jih videli v zadnjih petih letih,« je za Delo ocenil aktivist in avtor več monografij, povezanih s skupnostjo LGBT+, Ramón Martínez. Da je takšnih dejanj čedalje več, kažejo tudi uradni podatki: število prijav zaradi različnih oblik diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti se je med letoma 2018 in 2019 povečalo za več kot 8 odstotkov, trend naj bi se kljub ustavitvi javnega življenja nadaljeval lani. Po besedah sogovornika lahko to delno pripišemo večji opolnomočenosti in čedalje manjšemu strahu žrtev pred prijavami takšnih dejanj, a nikakor ne gre spregledati vse očitnejših netolerantnih reakcij, ki jih večja družbena enakopravnost poraja pri manjšem delu državljanov, njihovo ravnanje pa legitimira tudi vse močnejša radikalno desna stranka Vox. »Po eni strani smo bolj vidni, bolj se razkrivamo in manj nas je strah prijavljati krivice. Na drugi strani prihaja do reakcije; paziti se moramo pojava skrajne desnice, ki tako očitno in nesankcionirano širi svoj homofobni diskurz. Ta zagotavlja popolno gojišče za napade in celo, kot se je zgodilo zdaj, umor,« je bil jasen Martínez.
Širjenje agresije, uperjene proti neheteroseksualnim posameznikom, je opazila tudi Ana García Fernández, predsednica združenja za pravice skupnosti LGTB+ Alas A Coruña. Prepričana je, da se z vstopom Voxa v državne institucije, nacionalni in regionalne parlamente, manjši nestrpni del španske družbe čuti opogumljenega za širjenje verbalnega in fizičnega nasilja nad geji, lezbijkami, biseksualci in transspolnimi ljudmi. »Sovraštvo se ne rodi iz nič. Dovolj je že, če pogledamo njihove intervencije v parlamentu in medijih, kjer med drugim odkrito govorijo, da zagovarjajo le zakonsko zvezo med moškim in žensko, da naj imajo pravico do posvojitev le heteroseksualni pari in da bi morale obstajati terapije za spreobrnitev homoseksualcev,« je poudarila sogovornica.
Strah pred involucijo
Španija je sicer ena od najbolj tolerantnih in prijaznih držav do predstavnikov skupnosti LGBT+. Leta 2005 je kot tretja na svetu – za Nizozemsko in Belgijo – uzakonila istospolne poroke. Ob tem je kot prva homoseksualnim parom dovolila posvojitve otrok, v fazi sprejemanja pa je zakon, ki bo izboljšal položaj transspolnih ljudi. Ni nepomembno, da ima, kot je pokazala lanska raziskava Pew Research Centra, eno od najvišjih stopenj sprejemanja homoseksualnosti na svetu; skoraj 90 odstotkov vprašanih meni, da bi morala biti istospolna usmerjenost družbeno sprejeta.
Prav to je tudi obraz Španije, ki je v ponedeljek šla na ulice in zahtevala pravico za Samuela. »Če se je že moralo zgoditi nekaj tako žalostnega, je dobro vsaj to, da se je predramila vest prebivalstva, da se vključi v boj proti LGBT-fobiji,« je dejala Ana García Fernández.