V Bergamu je spet udaril slovenski Merckx

Kolesarskim komentatorjem je že skoraj zmanjkalo presežnikov, s katerimi bi opisal dosežke Tadeja Pogačarja (UAE), ki je na dirki po Lombardiji le še potrdil, zakaj je številka ena na svetu. Sezono, v kateri je drugič zapored dobil Tour de France, je končal v velikem slogu, s svojo drugo zmago na spomeniku. Primož Roglič (Jumbo Visma), ki je na štartu v Comu veljal za prvega favorita, je bil na cilju v Bergamu zadovoljen tudi s 4. mestom.

V Bergamu po zaslugi Josipa Iličića, ljubljenca navijačev nogometne Atalante, večina dobro ve, kje je Slovenija. Danes se je dodobra vtisnila tudi v spomin tukajšnjih kolesarskih tifosov, saj so naši kolesarji in navijači nase opozarjali vseh 239 km zadnje dirke sezone v svetovni seriji. Najprej so bile vse oči uprte v Rogliča, ki je pred tem prepričljivo dobil dirko po Emiliji in Milano–Torino, nato v Domna Novaka (Bahrain Victorious), ki je bil dolgo med ubežniki, ki so pred odločilnim delom poživili dirko.



Vendar ko gre na najbolj pomembni preizkušnji zares, je vedno zraven Pogačar, ki je z brutalno močjo svojih nog dobesedno razstrelil slovito dirko odpadajočega listja. Na zadnjem daljšem vzponu na Passo di Ganda je sledil skoku Vincenza Nibalija (Trek Segafredo), ki pa je lahko samo zasopihal, ko je pobudo prevzel Pogačar.

Ta je sam v ospredju ostal že dobrih 36 km pred ciljem in kazalo je, da je dirka odločena. To je bila računica brez Fausta Masnade in njegovega poznavanja lokalnih cest. Domačin iz Bergama je v vratolomnem spustu nadoknadil pol minute zaostanka in se 15 km pred ciljem v ospredju pridružil slovenskemu zvezdniku. Ni mu pa bil pripravljen pomagati pri narekovanju tempa, saj je vodilno dvojico lovila osmerica, v kateri je bil kapetan njegove edkipe Deceuninck Quick Step Julian Alaphilippe, pa tudi Roglič, ki se je sicer po Pogačarjevem napadu v klanec znašel v resnih težavah.



Vendar »privesek«, ki se ga ni mogel znebiti niti na zadnji špici na Colle Aperto, ni zmotil Pogačarja. Z Italijanom sta skupaj prikolesarila v ciljno ravnino in ko je bilo treba na vso moč pritisniti na pedala, ni bilo dvoma. Pogačar je tako, kot je letos na dirki Liege–Bastogne–Liege dobil šprint proti Alaphilippu, ugnal tudi Masnado in dobil svoj drugi sezonski in karierni spomenik.

Vedel je, kaj mora storiti

»Na srečo se mi je vse izšlo, lahko bi imel slab dan, vendar je bil dober, zato sem več kot vesel. Bilo je zelo težko, ker Fausto ni delal z mano, slišal pa sem, da tudi v ozadju ne sodelujejo dobro med seboj. To mi je dalo dodatno motivacijo, na zadnjem vzponu pa sem dal vse od sebe, ker nisem vedel, kdo ima še v nogah dovolj, da bi se nama približal. Tedaj sem se odločil, da je najbolje, da z Masnado prideva do cilja skupaj in tam naredim, kar je treba. Vedel sem, kakšen je zaključek, da gre za zelo hiter šprint navzdol, vedel sem, da me ne sme prehiteti, dal sem vse od sebe, da je tako tudi bilo,« iz Pogačarjevih ust enostavna zveni pot do zmage na eni najtežjih in najbolj cenjenih enodnevnih dirk na svetu.



Morda bi komu drugemu načelo živce, če bi ga tekmec ujel v spustu in se nato pustil privleči v cilj, ne pa Pogačarju, ki je imel vse pod nadzorom tudi takrat, ko je izgubljal prednost. »Vedel sem, da je Masnada domačin, da zelo dobro pozna serpentine, ki sem jih jaz videl le enkrat v dežju. Vedel sem, da me bo ujel, malo sem si odpočil in razmislil, kaj bom naredil. Nisem pričakoval, da se ne bo izmenjeval z mano v ospredju, vendar je bilo to na koncu vseeno,« se svoje moči zaveda Pogačar, ki pa pri rosnih 23 letih še ne dojema povsem teže svojih dosežkov.

Nazadnje je Tour in dva spomenika v eni sezoni dobil Eddy Merckx leta 1975. Belgijec, ki velja za največjega kolesarja v zgodovini, pa je tudi edini, ki je Tour, Liege in Lombardijo pred Pogačarjem dobil v isti sezoni in to dvakrat zapored, v letih 1971 in 1972. Sicer pa je Tour in dva spomenika poleg njiju dobil samo še največji v italijanski zgodovini Fausto Coppi, ki je bil leta 1949 najboljši na Touru, Lombardiji in Milano–Sanremo. Vendar Pogi pravi, da je ta čas bolj kot statistika pomemben užitek v trenutku in zanj so poskrbeli tudi številni slovenski navijači ob lombardijski cestah. »Noro je bilo, vse te slovenske zastave in navijanje za vse slovenske kolesarje,« je še povedal junak dneva.

Trpel, a izvlekel 4. mesto

Ta pa se ni izšel po pričakovanjih Mateja Mohoriča (Bahrain Victorious) in Rogliča. Moho je že pred štartom dejal, da so noge pred koncem sezone bržkone že prazne, to je Roglič ugotovil v ključnih trenutkih dirke, v katerih pa je s svojo prislovično nepopustljivostjo kljub vsemu iztržil dober rezultat. Bil je že odpisan, vendar se je vrnil v zvezdniško skupino zasledovalcev, v kateri je ugnal Alaphilippa in Alejandra Valverdeja (Movistar), 3. mesto pa mu je odščipnil Adam Yates (Ineos), ki se mu je tako oddolžil za izgubljen šprint za zmago na Milano–Torino.



»Z Yatesom nisva kaj dosti klepetala, ker sva popustila klanec prej. To je kolesarstvo, ni konec, dokler ne prideš čez ciljno črto. Če se boriš 240 km, se splača potruditi tudi v zadnjih metrih. Rezultat je lep, vendar nisem imel najboljših nog, bilo je zelo težko, trpel sem zadnji del dirke. Za mano je sezona, polna uspehov in tudi padcev, vedno pa vzamemo pozitivne stvari in z optimizmom gledamo naprej. Tudi na počitek, ki se nam obeta,« pa je Roglič ocenil zadnji nastop v doslej najuspešnejši slovenski kolesarski sezoni, v kateri sta s Pogačarjem slavila vsak po srečnih 13 zmag.