V Sloveniji niti stoletni reki ne veljajo več

Ob nepremostljivem prepadu med opozicijo in koalicijo, ki preprečuje racionalno politično dogovarjanje, niti pregovori ne držijo več. Če je morda kdo pred tretjim poskusom dogovora o prerazporeditvi mest v parlamentarnih delovnih telesih pričakoval, da bo obveljal rek »v tretje gre rado« in bo torej po marčnem razpadu poslanske skupine SMC le dosežen dogovor o tem, koliko mest bo pripadlo zdaj opozicijskim nepovezanim poslancem, se to ni zgodilo.

Matematika pravi, da ima koalicija 15 mest v delovnih telesih preveč in da njihova sestava ne izraža realnih političnih razmerij oziroma razmerij med različno številnimi poslanskimi skupinami. A sestava delovnih teles ni samo matematika. Je tudi vsebina. In pomembna za zakonodajni postopek. Zato je razumljivo stališče opozicije, da je v sedanjih razmerjih vsakršno zasedanje delovnih teles za pripravo na plenarno zasedanje državnega zbora nelegitimno pa tudi v nasprotju s temeljnimi načeli parlamentarne demokracije in 30-letno parlamentarno prakso.

Nobena stran v tem trenutku v državnem zboru nima absolutne večine. Koalicija ima formalno 38 poslancev, s tihimi podporniki pride do 45 glasov, kar je, na primer, premalo za imenovanje novega, koalicijskega predsednika državnega zbora. Z glasovi poslancev narodnosti pa seveda lahko doseže tudi to.

Opozicija ima na drugi strani 43 glasov. Če je bilo do zdaj mogoče – to se je pokazalo, na primer, ob nedavnem glasovanju o zakonu o mega nadzornih agencijah, ko je s pomočjo Desusa spodnesla vladno namero o podrejanju regulatorjev – se od danes koaliciji udobnost sprejemanja »spornih« zakonskih dokumentov povečuje. Odgovornost za to tiči v solistični akciji LMŠ, ki se je strateško napačno odločila, da s svojimi štirinajstimi poslanci obstruira parlamentarno delo. Opozicijski četverček tako spet kaže svojo nezmožnost usklajenega delovanja, hkrati pa s tem slabi moč opozicije v parlamentu.



Ne glede na poteze Marjana Šarca, ki želi izsiliti predčasne volitve, se hkrati vse bolj zdi, da ob nespoštovanju parlamentarne prakse, vojni z mediji, tožilci, spornem zakonu o vodah ... vse bolj plahni možnost, da bo Janez Janša po svoji tretji še kdaj sestavljal vlado.