»V zaporih je veliko ranjenih ljudi. Pomembno je, da se naučijo, kako imeti rad samega sebe«
Carpe diem: V sobotnem Delu ne zamudite pogovora z zaporniškim duhovnikom Robertom Friškovcem. Z njim se je pogovarjala Irena Štaudohar. Fotografiral ga je Voranc Vogel.
Odpri galerijo
Irena Štaudohar se je z zaporniškim duhovnikom Robertom Friškovcem pogovarjala o božičnem času, ki je za zaprte osebe žalosten praznik, o tem, da božji klic zasliši, ko človeku pogleda v oči, o zaporih po svetu, ki jih je obiskal, o tem, kaj v življenju res šteje in za kaj moramo biti hvaležni za ljudi in stvari, ki jih imamo. Fotografiral ga je Voranc Vogel.
Marsikdo ne ve, da ne pomaga le zaprtim, ampak tudi njihovim žrtvam in svojcem. »Žrtve kaznivih dejanj mi velikokrat povedo, da se počutijo ogoljufane. Saj nimajo pravega mesta v družbi, nanje pogosto pozabimo. Potrebujemo jih, da se pojavijo na sodišču in pričajo, da lahko obsodimo storilca. A njih dostikrat nihče ne vpraša, kako se pa oni počutijo. Včasih imajo občutek, da jih ljudje celo obsojajo, češ da so morda sami krivi, da so se jim zgodile grozne stvari.«
Tudi svojcem obsojencev, ki so storili kakšen strašen zločin, ni lahko? »Polni so vprašanj. Kaj smo naredili narobe? Bi lahko kaj spremenili? Kako naprej? Imajo močne občutke krivde.« Pozna družine, ki si že leta ob nedeljah ne upajo k maši. »Bojijo se, da bi se vsi v cerkvi obrnili, ko bi vstopili. In najbrž bi se res.«
Veliko omenja Dostojevskega. Pisatelja, ki je bil zaprt, celo obsojen na smrt in tik pred zdajci oproščen, ki se je ves čas spraševal o zločinu, kazni in iskanju Boga. »Dostojevski je dejal: Odprite mi zapore in mi pokažite civilizacijo vaše družbe.« Prav je imel. Zapor je tudi ogledalo družbe. Pokaže nam, kaj je narobe, kaj je tisto najbolj travmatično. Korupcija, gospodarski kriminal, premišljujem. »In družina. Nasilje in umori so v Sloveniji povezani predvsem z družinskim okoljem.«
Marsikdo ne ve, da ne pomaga le zaprtim, ampak tudi njihovim žrtvam in svojcem. »Žrtve kaznivih dejanj mi velikokrat povedo, da se počutijo ogoljufane. Saj nimajo pravega mesta v družbi, nanje pogosto pozabimo. Potrebujemo jih, da se pojavijo na sodišču in pričajo, da lahko obsodimo storilca. A njih dostikrat nihče ne vpraša, kako se pa oni počutijo. Včasih imajo občutek, da jih ljudje celo obsojajo, češ da so morda sami krivi, da so se jim zgodile grozne stvari.«
Tudi svojcem obsojencev, ki so storili kakšen strašen zločin, ni lahko? »Polni so vprašanj. Kaj smo naredili narobe? Bi lahko kaj spremenili? Kako naprej? Imajo močne občutke krivde.« Pozna družine, ki si že leta ob nedeljah ne upajo k maši. »Bojijo se, da bi se vsi v cerkvi obrnili, ko bi vstopili. In najbrž bi se res.«
Veliko omenja Dostojevskega. Pisatelja, ki je bil zaprt, celo obsojen na smrt in tik pred zdajci oproščen, ki se je ves čas spraševal o zločinu, kazni in iskanju Boga. »Dostojevski je dejal: Odprite mi zapore in mi pokažite civilizacijo vaše družbe.« Prav je imel. Zapor je tudi ogledalo družbe. Pokaže nam, kaj je narobe, kaj je tisto najbolj travmatično. Korupcija, gospodarski kriminal, premišljujem. »In družina. Nasilje in umori so v Sloveniji povezani predvsem z družinskim okoljem.«