Vzhodna prestolnica želi marsikaj pokazati svetu

Gledam posnetek, na katerem Rika Usami izvaja serijo kat. V ozadju spremlja njene gibe glasba. Vse skupaj neizbežno spominja na tango, ki ga plesalec pleše sam s seboj. V teh gibih se prepletata hitrost in natančnost, objemata se strast in melanholija, iz oči v oči si gledata ljubezen in borbenost, predvsem pa se zdi, da je v jedru ritma teh sprememb umetnost prodiranja do samega sebe, prodiranja, ki zahteva strogo disciplino telesa in povsem odprto dušo.

Ko gledam Riko Usami, karateistko in dolgoletno svetovno šampionko, ki je bila maja imenovana za glavno trenerko japonske olimpijske reprezentance v karateju, ko poslušam tišino med njenima rokama in spremljam nevidno linijo glasbe, imam pravzaprav pred očmi Tokio, kjer se je pred 35 leti rodila ta športnica.

To čudovito mesto je eleganten karateist, pripravljen na smrtonosni udarec in globoko prodiranje vase, tradicionalni borec in moderni plesalec, strasten ljubitelj popolnosti in bogat ognjemet novih idej.

Vzhodna prestolnica (kar dobesedno pomeni ime Tokio) je velemesto, ki tiho pleše, medtem ko se bojuje samo s seboj in svojo dolgo preteklostjo, ki disciplinirano sledi togi tradiciji, hkrati pa se ob vsakem preobratu znova razkrije kot prečudovito moderno mesto. Ta umirjena sprijaznjenost s preteklostjo je najbogatejši izvir njegove večnosti. Tokio je vedno isti, a v vsakem trenutku drugačen.
 

Zgodovina zgolj v fragmentih

Pa vendar si bom tukaj izposodila besede nizozemskega zgodovinarja in pisatelja Iana Buruma, da je »zgodovina v Tokiu vidna zgolj v fragmentih: ostanek vrta kakšnega plemiča tukaj, obnovljeno šintoistično svetišče tam, ali pa majhen bistro, ki je zdaj že žalostno zanemarjen, v katerem je včasih posedal (pisatelj Jukio) Mišima)«. V vzhodni prestolnici je bilo malo poslopij grajenih z mislijo, da bodo trajala večno. Celotno mesto, obuja spomine Buruma, je bilo v preteklosti množica lesenih hiš, ki so redno gorele in se spreminjale v ognjene »cvetove Edoja«, kajti monumentalnost ni bila nikoli del japonskega stila pa tudi ne načina razmišljanja.

Edo je staro ime Tokia iz časov, ko je japonski cesar bival v Kjotu, takratni japonski prestolnici. Majhna ribiška vasica se je začela kot pomembna naselbina razvijati ob koncu 11. stoletja, ko so začeli plemiči tukaj graditi svoje gradove. Kmalu za tem, ko je v 17. stoletju postal metropola glavnega šogunata Tokugava, se je razvil v drugo največje mesto na svetu (takoj za Pekingom). Najpomembneje pa je to, da je bil Edo vse od takrat središče, okoli katerega se je združevala vsa civilizacija vzhajajočega sonca. Ko se je v obdobju obnove Meidži leta 1868 končala dolga era Tokugava, se je cesarski dvor preselil v to mesto, ki so ga takoj za tem tudi uradno priznali kot prestolnico s sedanjim imenom.



Današnji Tokio je s svojimi blizu 14 milijoni prebivalcev in domačim proizvodom, ki znaša 70.000 dolarjev na prebivalca, največje urbano gospodarstvo na svetu. To veličastno mesto ima status ene od 47 japonskih prefektur, a se po mnogočem razlikuje od vseh drugih urbanih okolij po vsem svetu. V 20. stoletju je bil dvakrat skorajda do tal porušen. Obnovitev mesta se ni posvečala zgolj izgradnji novih hiš, temveč je delovala kot odločni karateist, ki vedno znova odkriva samega sebe. Rastel je novi Tokio z občutno količino melanholije v svojem plesu s samim seboj.
 

Veliki potres in dvig iz pepela

Prvega septembra 1923 so Tokio in Jokohamo prizadeli katastrofalni tektonski premiki, ki so jih poimenovali »veliki Kanto potres«. V trenutku je izgubilo življenje 140.000 ljudi, hkrati pa je bilo uničeno okoli 45 odstotkov urbanega dela glavnega mesta. Ta tragedija zgodovinskih razsežnosti pa je hkrati ponudila priložnost urbanistom – ki so že dolgo pred tem predlagali korenite reforme –, da so obnovo spremenili v radikalno preoblikovanje ulic, ki so jim dodali pločnike, da so zgradili mostove in trge, da so ustvarili moderne stanovanjske komplekse, zgradili šole, ki so varne pred potresi in požari, ter ustvarili prostrane javne parke.

In komajda je vzhodna prestolnica dobila svoj moderni videz, so jo 15. maja 1945 znova razdejali ameriški bombniki. Do temeljev je zgorelo 51 odstotkov hiš, ki so bile v veliki večini zgrajene iz lesa. A Tokio je znova vstal iz pepela, tokrat s še več zelenimi površinami, s še širšimi ulicami in s še več parki.



A ko so Tokio leta 1959 izbrali za gostitelja poletnih olimpijskih iger, ki so potekale pet let pozneje, to še zdaleč ni bila visokotehnološka metropola, v kar se je Tokio spremenil v naslednjih letih. Prav pred to olimpijado so v japonskem glavnem mestu zgradili 10.000 novih poslovnih in stanovanjskih poslopij, 100 kilometrov nove super hitre železniške proge med mestnim središčem in letališčem Haneda, 40 kilometrov metroja, štiri nove hotele s petimi zvezdicami in »šinkasen« (bullet-train), s katerim se je za polovico zmanjšal čas potovanja od Tokia do Osake.

Razlika med Tokiem pred šestimi leti, ko so ga izbrali za gostitelja še ene poletne olimpijade, in tem, kakršen je danes, še zdaleč ni tako velika, kot je bila med dvema fazama izgradnje pred in po olimpijadi leta 1964. Pred šestimi desetletji je bilo to mesto še vedno brez kanalizacije, da ne govorimo o številnih drugih stvareh. In kar je še pomembneje, takrat je imela Japonska na čelu še vedno etiketo poražene države. Bolj kot vse drugo, je to mesto potrebovalo prodiranje globoko vase, da bi na ta način našlo novo, postkolonialno in povojno identiteto uspešnega graditelja miru in blaginje. Iz olimpijskega ognja se je dvignil kot feniks.



In zdaj je vprašanje, kaj bo »zakleta olimpijada«, kot imenujejo poletne igre, ki so jih lani odpovedali, prinesla novega temu mestu, ki zamišljeno pleše svoj karatejski tango. Lani so vladni revizorji ocenili, da bodo igre stale blizu 25 milijard dolarjev, kar je skoraj štirikrat več od proračuna, predvidenega za leto 2013. Najprej se je tako drago olimpijado opravičevalo z željo Japonske, da vsemu svetu pokaže, do katere stopnje je premagala travmo iz leta 2011, ko sta severovzhod države uničila katastrofalni potres in cunami.
 

Melanholični tango s seboj

V nasprotju od leta 1964, ko je hotel Tokio svetu dokazati, da se je iz ruševin dvignil prerojen in da je pripravljen zakorakati v obdobje modernega razvoja, si zdaj na vso moč želi pokazati, da je še vedno globalni vodja v najsodobnejši tehnologiji in še zlasti v robotiki, tako da lahko sodobne probleme družbe, gospodarstva pa tudi športa bolje kot kdor koli odpravi z vrhunskimi znanstveno-tehnološkimi rešitvami. Dve olimpijadi sta očitno dve ogledali, v katerih Tokio vidi svojo veličastno preobrazbo.

Na teh igrah bo karate prvič olimpijska disciplina in vprašanje je, ali se bo ta praksa ohranila tudi v prihodnje. Številni ljubitelji tega športa so pred začetkom iger pozivali Riko Usami, naj se vrne na blazino kot tekmovalka, saj ni nihče drug sposoben tako dobro pokazati, da je karate nekakšna vrsta športnega esperanta. »Mirno lahko vprašate 'do you speak karate' (govoriš karate), ker je to skupni jezik sveta, tako kot to velja tudi argentinski tango,« mi je dejal neki bivši karatejski prvak.



Nobenega dvoma ni, da Tokio pred olimpijado melanholično pleše svoj tango, da prodira globoko vase in se sprašuje, ali je vse to vredno tolikšnega truda, tveganja in, seveda, denarja. Vzhodna prestolnica bo svoj ples odplesala sama, če ne bo mogla drugače, tudi tako, da bo absorbirala kritiko družbenih aktivistov, ki preštevajo, koliko ljudi je bilo izseljenih iz njihovih domov, da so naredili prostor za gradnjo športnih objektov, uglednih epidemiologov, ki opozarjajo na nevarnost, da se bo pojavil »olimpijski sev«, pa tudi urbanistov, ki z obžalovanjem ugotavljajo, da Tokio tokrat ni bil tako pogumen pri ustvarjanju svoje nove podobe, kot je bil pred letom 1964.

A treba je še enkrat pogledati Riko Usami, ko izvaja kate. Njeni gibi se vrstijo po pričakovanem vrstnem redu, nato pa nenadoma poskrbi za presenečenje, ob katerem človeku zastane dih. Bo Tokio poleti sposoben izvesti nekaj takšnega? Sama zagotovo ne bi stavila, da ne bo.