Za lepimi fasadami in instagram profili se dogaja življenje, ljudje bijejo bitke

Če se turisti in domačini na Bledu tipično posladkajo s kremšnito, pa je v zadnjem letu naraslo tudi število tistih, ki se v ta turistično oblegani kraj z razglednice pripeljejo še zaradi drugih sladkih dobrot. Zaradi Eminih cukrov, ki jih mlada podjetnica in slaščičarka Ema Koselj – v kulinaričnem svetu jo bolje poznajo pod imenom Emazing Creations – ponuja v svojem Cake Shopu. Majhnem in lično urejenem prostoru v pastelnih odtenkih, v katerem je osrednji del vitrina, polna slaščic, cupcakov, cakepopsov, kosov tort, sladoledov, krofov ..., ki ne delujejo le kot nekaj, ob čemer se človeku pocedijo sline, ampak kot mala umetniška instalacija.



Cake Shop je ena redkih, če ne celo prvih tovrstnih trgovinic v Sloveniji. Zgled je Ema našla v Kanadi, kjer je podoben princip, torej da se slaščice le kupi in odide ter se v trgovinici ne poseda, precej uveljavljen. Na začetku so bili mnogi presenečeni, zakaj ne odpre slaščičarne, a prav odločitev o trgovinici se je, predvsem v luči zadnjega leta in spreminjajočih se ukrepov, izkazala za dobro poslovno potezo, pojasni lastnica in glavna cukerpekarica, ki človeka prepriča z odkritostjo, neposrednostjo in iskreno predanostjo svojemu delu.



»Pogoji, pod katerimi so lahko delale slaščičarne, so bili precej strogi, mi pa smo kot trgovinica imeli in imamo prednost. Tudi pri pred kratkim uvedenem pogoju PCT spadamo med izjeme, za vstop v trgovino z živili ga namreč ni treba izpolnjevati,« pojasni in v isti sapi doda, da je bilo kljub temu zadnje leto in pol za podjetje (in zanjo) velika preizkušnja. In da še danes ne ve, kako jim je uspelo preživeti. Julija lani, ko so odprli trgovinico, je bilo veliko pozitivnega, a so se kmalu soočili z realnostjo in napovedjo novega zaprtja.



»Spraševala sem se, kakšen bo ta lockdown, bo podoben prvemu? Težko je bilo spremljati vse ukrepe in žonglirati med podjetjem in tem, da sem imela doma novorojenčka. V studiu na Hrušici nismo vedeli, kaj lahko delamo: bomo v ponedeljek začeli peči, da bomo lahko do petka napolnili vitrino?« Večkrat se jim je zgodilo, da so od ponedeljka do srede napekli določene količine, potem pa so v četrtek sprejeli nov ukrep ali odlok, ki jim je porušil sistem. »Imeli smo pripravljenih 2500 cukrov, pa so zaprli občine. Bled je majhen, takšnih količin tukaj ne bi prodali. Tako smo v nekaj dneh dokončali spletno trgovino in začeli cukre pošiljati na dom.« Vsak teden je bilo podobno, se te grenke bližnje preteklosti spominja mlada podjetnica. Kot doda v svoji govorici, polni domačih gorenjskih izrazov in slenga, se je zdelo, da je »vsak dan sodni dan«. Posledica je bila psihična izčrpanost in želja delati v normalnih razmerah. A kot kaže, zanjo noben izziv ni prevelik. Kadar ne gre skoraj nič po načrtih, se spomni na to, da si želi v (slaščičarskem) svetu pustiti pečat. »Žene me to, da nikoli v življenju nisem vedela, kaj hočem delati, tukaj, med slaščicami, pa sem se našla. Vem, da znam, da sem dobra, da lahko stvari še bolje obvladam. Rada bi pustila nekaj za sabo in da bodo morda nekoč dejali, da se nečesa v slaščičarstvu učijo po 'emazing' načinu.« Eden prvih kratkoročnih ciljev je selitev studia na Hrušici, ki je pravzaprav preurejena klet njenih staršev, v večje prostore. Načrtuje tudi knjigo, z recepti in tehnikami, ki bi posameznika spremljala od začetnih korakov spoznavanja s peko.





Četudi se zdi, da je njen svet v obliki torte, se je v teh letih naučila ločevati med poslom in svojo osebnostjo. A sprva ni bilo tako – Ema so bile torte – zato si je tudi vsak komentar (o njenem delu, cenah ali kasneje materinstvu) gnala k srcu. Kaj pa danes, jo žaljivi komentarji na družbenih omrežjih še prizadenejo? »Le redko mi pridejo do živega, ponavadi takrat, ko se kdo spusti na res zelo osebni nivo. Zdaj negativne komentarje (na instagramu) delim zato, da ozaveščam ljudi, da to ni prav in da se mora to spremeniti. Da enostavno ne moreš in ne smeš, da ni prav in pravično, da karkoli žaljivega rečeš nekomu, ki ga ne poznaš, ne poznaš njegove zgodbe. Da nekoga užališ samo zato, da se boš sam bolje počutil ali stresel jezo na drugega.« Opaža, da so se nestrpni komentarji v zadnjem letu pomnožili, »kot da ob tej razsaja še ena epidemija«. To pa ne pomeni, da kritike ne zna sprejeti, vesela je je, če je debata konstruktivna. Če ji kdo dobronamerno pove, da nekaj ni bilo v redu – napake se dogajajo, saj smo ljudje, ne stroji. Jasno ji je tudi, da nekaterim njeni cukri preprosto niso všeč, a to ne sme biti razlog za žaljenje.

Predvsem so se že od začetka njene poslovne poti, ko sem jo spoznala, ljudje radi obregnili ob cene tort in slaščic. Toda že takrat, čeprav še nezrela v svojem poslu, je vedela, kaj si želi doseči, in si je postavila temu primerno ceno. Prizna, da je prav določanje cene najtežje in da je tudi njo, ko je prvič preračunala vse stroške in delo, »skoraj kap«, ko je videla končni znesek. »Na cenik poskušam gledati objektivno, brez čustev, zanimajo me številke. Pogledam, koliko me pridejo sestavine, koliko časa se dela, koliko me stane delavec za ta čas in koliko mora biti marže, da podjetje raste naprej – da ne gre le za pokrivanje stroškov. Danes ne bi bilo Cake Shopa, če ne bi znala že na začetku postaviti cene.« Če samega sebe ne ceniš, boš vedno delal pod ceno, meni mlada podjetnica, ki se – čeprav svoji ekipi zaupa in se nanjo lahko zanese – zaveda, kako nepogrešljiv del ekipe je.



To se je pokazalo tudi med najinim pogovorom. Večkrat ji je zazvonil telefon, sama pa je 'puncam v studiu', med katerimi je tudi njena mama Gabika, dajala navodila glede preizkušanja novitet za krofke: »Lahko jih daš v pečico na 30 stopinj za pet minut, na ventilacijo, kar deluje kot vzhajalna komora, tako da bi morali vzhajati v par minutah …« V njenem glasu se prepozna, da ve, kaj govori in da ji očitno – poleg peke in podjetništva – leži tudi pedagoško delo. Prav v želji, da bi svoje znanje predajala drugim, je ustanovila Creative cake & bake academy, kjer med drugim deli nekatere od sicer skrbno varovanih receptov. Vendar trenutno nima časa, da bi se ukvarjala s tečaji. Večino slaščičarskega in podjetniškega znanja je pridobila sama, učila se je z lastnimi poskusi in na svojih napakah. In če je, ko je odprla Emazing Creations, bila ne le slaščičarka, ampak tudi računovodkinja, dostavljavka, skrbela je za marketing in družbena omrežja, je s širitvijo ekipe nekaj stvari »izpustila iz rok« in se tako ukvarja predvsem s tistim, kar jo že vseskozi najbolj veseli – z dekoriranjem.



»Danes biskvitov skorajda ne pečem več, ne delam krem in polnil. Vem, da znajo to narediti punce povsem enako dobro kot jaz, ne znajo pa ali morda nimajo niti želje dekorirati. Najraje vidim, če lahko torto sestavim, dekoriram, na dogodkih skrbim za postavitve in stajlinge. Res diham za te stvari.« In če je še od začetka iskala svoj stil, po katerem bi vsak, ki bo videl fotografijo, vedel, kdo je avtor kreacije, lahko z gotovostjo trdim, da njenih izdelkov ne moremo zgrešiti. Stil njenih dekoracij je organski, teksture črpa iz narave, arhitekture, včasih tudi iz mode. Teži k naravnemu, zato ne uporablja tičino mase, na njenih otroških tortah pa ne boste našli risanih junakov modernih risank, ampak živalce: medvedke, zajčke, lisičke. Za to se je odločila zavestno, čeprav je vedela, da si je s tem zožila krog strank.



Čeprav torte in slaščice rada imenuje 'kreacije', kot nakazuje že z imenom podjetja, pa mora okus vedno prekašati dekoracijo. Torta mora po njenih merilih vsebovati te tri komponente: sočen biskvit, bogato kremo in polnilo, v njej pa mora biti nekaj, da zahrusta. V slaščicah zelo rada uporablja tudi alkohol, ki, kot pravi, povzdigne okus. V smehu se spominja, kako je »razvila« enega bolj priljubljenih okusov, irsko pravljico, v kateri je mešanica irskih alkoholnih pijač: čokoladni biskvit z guinnessom, čokoladni mousse z likerjem baileys, domača karamela z viskijem jameson – na potovanju po Irski po prekrokani noči. Kako pa sicer najde navdih za nove kombinacije okusov? »Podobnega načina, kot je bil z irsko pravljic, ne priporočam (smeh). Inspiracija pride v valovih: včasih po dva meseca ne najdem nove kombinacije, ki bi mi bila všeč, drugič pa v enem tednu razvijem pet novih okusov. Naučila sem se, da je v prehrambni industriji tako, da se ponavadi ujemajo sestavine, ki skupaj rastejo. Recimo v pasu, kjer uspevajo banane, čokolada oziroma kakav, kokos – to je, kot vsi vemo, odlična kombinacija. Včasih poskušam kombinirati stvari, ki se na prvi pogled tepejo – enkrat izpade odlično, drugič porazno. V slaščice dajem tudi začimbe, z njimi eksperimentiram v zadnjem času. Ravno ta teden pa smo naredili torto dr. fig, v kateri so fige, med, lešniki, skuta in medena čokolada. Podobno kombinacijo si kdaj naredim za zajtrk in tudi v torti je božanska.«

Ema Koselj je ena tistih cukerpekaric, ki se jim v vseh letih ljubezen do slaščic ni zmanjšala, kot se med slaščičarji rado zgodi, ampak še danes z veseljem zagrizne vanje. In katere od svojih bi izbrala, če bi morala slaščice jesti ves dan? »Za zajtrk bi pojedla over the top krofek, pa bi bila sita do kosila. Za glavni obrok bi se brez dvoma odločila za torto: izbirala bi med okusi lake louise, poppy fields ali irish. Za večerjo pa bi izbrala cakepopsical, kateregakoli, ker mi je vseh 35 okusov, ki jih imamo, noro dobrih.« Doma sicer ne kuha in ne peče, drži se čim dlje od »šporheta«. Hoče namreč, da peka in kreativa ostaneta na Hrušici, »na šihtu«, da se doma lahko ukvarja z drugimi stvarmi. Z materinstvom – saj si želi, da je kljub vsemu delu v prvi vrsti mama. Trudi se, čeprav podjetje večkrat zahteva svoje in ji je hudo, da mora zaradi podjetništva kdaj zapostaviti materinstvo, pove ob tem, ko ji znova zazvoni telefon.



Da najame trgovinico na Bledu, se je odločila, ko je v petem mesecu nosečnosti videla oglas, da se prostor oddaja. Delati je začela dva meseca po sinovem rojstvu, nato pa je bil na štirimesečnem starševskem dopustu mož. V tem času ji je bilo težko kombinirati poslovno in zasebno življenje ob stalnih pritiskih in komentarjih okolice, da je »tako zgodaj pustila novorojenčka in spet začela delati«. »Vse te najine odločitve so se izkazale za pravilne, ker nekaj je biti s. p., in to med epidemijo in na materinskem dopustu, ali pa imeti redno službo, za katero veš, da te bo počakala. Vedela sem, da sicer stranke ne bodo odšle, ampak enostavno sem si takrat želela delati, imela sem veliko ciljev, odprtje trgovinice …« Kljub temu ni bilo lahko doma »pustiti novorojenčka«, ki sta si z možem želela zadnjih šest let. Ni mogla zanositi, večkrat ji tega ni dopuščalo njeno zdravstveno stanje, svoje sta naredila genetika in stres. Imela je več operacij, toda na koncu je bilo vedno tako, da bodisi ni zanosila bodisi je imela spontani splav, pove z zamolklim glasom. O tej temi, o kateri se na glas še vedno premalo pogovarjamo, je sama spregovorila tudi s svojimi strankami in sledilci. »Tega je danes veliko in prav je, da ljudje vedo, da v tem niso sami, da nas je veliko, ki smo šli skozi podobno kalvarijo. Presenetilo me je, da je bilo med tem, ko sem imela sama nekaj spontanih splavov, na instagramu vse super in lepo. Zato je pomembno, da ljudje povedo, da se za lepimi fasadami in instagram profili dogaja realnost, življenje, da ljudje bijejo svoje bitke, včasih zelo hude.« Najbolj od vsega jo je zaznamovalo to, da je imela spontani splav na dan poroke, ki pa je kljub temu eden najlepših spominov.



In če se je pred leti spraševala, kdo ji bo spekel poročno torto, je bila na koncu sama tista, ki ni spekla ene, ampak kar devet poročnih tort. »Najprej sem naredila eno, pa mi ni bila všeč … Tako sva jih z mami nazadnje spekli kar devet. Za 40 gostov. Nikomur ne privoščim stresa, ki sem ga ob tem doživljala, toda enostavno nisem našla nekoga, ki bi mu dovolj zaupala, da bi naredil nekaj, česar sama ne znam. Ker če nekaj znam sama, lahko naredim sama. Pri nekaterih ponudnikih mi je bila všeč dekoracija, a ne okus, ali obratno. Tako da sem rekla: bomo pa malo privarčevali na ta račun (smeh).« Stres je v njenem življenju in poslu stalnica, a pravi, da je nekaj posebnega, če mora gledati ljudi, ki jedo njene torte, slaščice. »Ko pride čas, da se razreže (moja) torta, bi se najraje udrla v tla,« pove z navihano skromnostjo. Ob tem ji, sicer s svojimi povsem amaterskimi izkušnjami v peki, pritrdim. Skupaj pa prideva do zaključka, da torta večkrat na krožniku ostane ne zato, ker ni dobra ali ker je prenasitna, ampak ker je na praznovanjih enostavno preveč hrane in je torta nekaj, »kar človek mora pojesti«. »Najslabše je, da je torta zadnji akt praznovanja. Mislim, da bi si zaslužila biti prvi.«