Zakaj sta Mura in Bravo na lestvici pred Olimpijo in Mariborom
Največja slovenska kluba še naprej v krizi, uspešni zgodbi pišejo na štadionih v Fazaneriji in Spodnji Šiški.
Odpri galerijo
Prvo popolno kolo slovenskega nogometnega prvenstva je potrdilo odlično pripravljenost Mure in Brava. Prekmurci in Ljubljančani zasluženo poveljujejo lestvici 1. SNL, saj so v obdobju do prvega reprezentančnega premora pokazali največ na igrišču in ob njem.
V nobeni gospodarski panogi na svetu ni naključnih uspehov, tudi nogomet ni izjema. Kdor je pričakoval na vrhu lestvice državne prvake Celjane ali večna slovenska rivala Olimpijo in Maribor, se je uštel. Gre za realno podobo trenutnega razmerja moči, četudi lahko pride do sprememb že v prvem dejanju po premoru – ligaški ples bo začasno zamenjala Uefina liga narodov, v kateri čaka Slovenijo stožiški spopad z Grčijo (četrtek) in Moldavijo (nedelja) –, ko bo Bravo gostoval v Ljudskem vrtu, Mura pa v Stožicah.
Nerealno bi bilo pričakovati, da bi klub iz Spodnje Šiške končal na vrhu po 36 kolih PrveLige Telekom, prav tako se zdi preuranjeno trditi, da je napočil čas za zgodovinsko lovoriko Sobočanov.
Toda gre za dobro organizirana kluba z realnimi ambicijami. Šiškarji bi si zaslužili pohvalo s katerokoli končno uvrstitvijo v zgornjo polovico lestvice. (Častni) predsednik Darko Klarič je zgradil klub, ki temelji na zdravih temeljih in ga zanima le organska rast, razsipavanje z denarjem ne pride v poštev, četudi sodi Klarič med najbogatejše Slovence.
To je zelo pomembno, saj sledijo usmeritvi vsi akterji v vertikalnem ustroju kluba. Trener Dejan Grabić je le zadnji kamenček v tem uspešnem mozaiku. Ljubljančani so zasluženo strli Goričane in ob tem dodatno uveljavili nekatera (sveža) imena v ekipi, kakršni so Ogrinec, Kancilija in Brekalo.
Podobno velja za Muro, ki goji še večje ambicije od Brava. Klub z vojsko navijačev, kot jo premore črno-bela zasedba iz Fazanerije, »mora« slej kot prej priti »na vrsto« tudi v prvenstvu, potem ko je v prvem finalu pokala po koncu pandemije koronavirusa osvojil svojo krstno lovoriko v tej novi dobi. Sobočani imajo v upravnem odboru več uspešnih gospodarstvenikov in okrepitev iz Rusije, gotovo želijo narediti korak naprej v 1. SNL. Trener Ante Šimundža resda ne sodi med ljudi, ki bi javno napovedovali pohod na prvo mesto, toda morda ga prav ta skriti cilj najmočneje vleče naprej. Sežanski Tabor je bil nazadnje nemočen, nase so opozorili le Filipović, Kouter, Horvat, Kozar in drugi domači aduti.
Razmere v Sloveniji se namreč niso spremenile – zdi se, da Olimpija in Maribor še naprej tavata v slepi ulici, zato bi lahko prišlo do presenečenja tudi v sezoni 2020/21. Z »odličnim dolgoročnim delom« na treningih in geslom »svet je lep« je možno ugajati doma, v bitki s tujino so merodajni le rezultati. Eni so se izvlekli skozi šivankino uho proti tretjerazredni ekipi z Islandije, drugi so ostali praznih rok proti veseljakom, ki so nekaj ur prej uživali v štajerski vinsko-kulinarični ponudbi.
»Življenje res teče dalje,« bi lahko povzeli besede hrvaškega trenerja, ki je morda preskočil pouk geografije in je očitno menil, da še vedno deluje na Prevaljah, ne v Mariboru. Tudi zato je treba izpostavljati Muro, Bravo in druge uspešne ter pozitivne zgodbe, s katerimi je možno dvigniti ugled in raven slovenskega (klubskega) nogometa na še višjo raven.
V nobeni gospodarski panogi na svetu ni naključnih uspehov, tudi nogomet ni izjema. Kdor je pričakoval na vrhu lestvice državne prvake Celjane ali večna slovenska rivala Olimpijo in Maribor, se je uštel. Gre za realno podobo trenutnega razmerja moči, četudi lahko pride do sprememb že v prvem dejanju po premoru – ligaški ples bo začasno zamenjala Uefina liga narodov, v kateri čaka Slovenijo stožiški spopad z Grčijo (četrtek) in Moldavijo (nedelja) –, ko bo Bravo gostoval v Ljudskem vrtu, Mura pa v Stožicah.
Nerealno bi bilo pričakovati, da bi klub iz Spodnje Šiške končal na vrhu po 36 kolih PrveLige Telekom, prav tako se zdi preuranjeno trditi, da je napočil čas za zgodovinsko lovoriko Sobočanov.
Vodstvi obeh klubov delujeta umirjeno in ciljno osredotočeno
Toda gre za dobro organizirana kluba z realnimi ambicijami. Šiškarji bi si zaslužili pohvalo s katerokoli končno uvrstitvijo v zgornjo polovico lestvice. (Častni) predsednik Darko Klarič je zgradil klub, ki temelji na zdravih temeljih in ga zanima le organska rast, razsipavanje z denarjem ne pride v poštev, četudi sodi Klarič med najbogatejše Slovence.
To je zelo pomembno, saj sledijo usmeritvi vsi akterji v vertikalnem ustroju kluba. Trener Dejan Grabić je le zadnji kamenček v tem uspešnem mozaiku. Ljubljančani so zasluženo strli Goričane in ob tem dodatno uveljavili nekatera (sveža) imena v ekipi, kakršni so Ogrinec, Kancilija in Brekalo.
Podobno velja za Muro, ki goji še večje ambicije od Brava. Klub z vojsko navijačev, kot jo premore črno-bela zasedba iz Fazanerije, »mora« slej kot prej priti »na vrsto« tudi v prvenstvu, potem ko je v prvem finalu pokala po koncu pandemije koronavirusa osvojil svojo krstno lovoriko v tej novi dobi. Sobočani imajo v upravnem odboru več uspešnih gospodarstvenikov in okrepitev iz Rusije, gotovo želijo narediti korak naprej v 1. SNL. Trener Ante Šimundža resda ne sodi med ljudi, ki bi javno napovedovali pohod na prvo mesto, toda morda ga prav ta skriti cilj najmočneje vleče naprej. Sežanski Tabor je bil nazadnje nemočen, nase so opozorili le Filipović, Kouter, Horvat, Kozar in drugi domači aduti.
Razmere v Sloveniji se namreč niso spremenile – zdi se, da Olimpija in Maribor še naprej tavata v slepi ulici, zato bi lahko prišlo do presenečenja tudi v sezoni 2020/21. Z »odličnim dolgoročnim delom« na treningih in geslom »svet je lep« je možno ugajati doma, v bitki s tujino so merodajni le rezultati. Eni so se izvlekli skozi šivankino uho proti tretjerazredni ekipi z Islandije, drugi so ostali praznih rok proti veseljakom, ki so nekaj ur prej uživali v štajerski vinsko-kulinarični ponudbi.
»Življenje res teče dalje,« bi lahko povzeli besede hrvaškega trenerja, ki je morda preskočil pouk geografije in je očitno menil, da še vedno deluje na Prevaljah, ne v Mariboru. Tudi zato je treba izpostavljati Muro, Bravo in druge uspešne ter pozitivne zgodbe, s katerimi je možno dvigniti ugled in raven slovenskega (klubskega) nogometa na še višjo raven.