Strateška avtonomija
Zastavonoše manjše odvisnosti od ZDA
Unija si želi svojo strateško avtonomijo, a ni enotna niti glede same vsebine tega pojma. Prihod Joeja Bidna vidijo kot veliko priložnost.
Odpri galerijo
Z vidika teritorialne obrambe Evrope alternative Natu ni, je prepričan zunanjepolitični predstavnik EU Josep Borrell. FOTO: John Thys/Reuters
Bruselj – V bruseljski politiki že intenzivno pripravljajo konkretne ponudbe sodelovanja z ZDA po menjavi v Beli hiši. Po napornih letih z Donaldom Trumpom prihod Joeja Bidna v Belo hišo vidijo kot veliko priložnost na številnih področjih.
Najpomembnejši voditelji so že opravili prve telefonske pogovore z Bidnom, za pomlad je predviden vrh EU-ZDA. Na splošno so teme na evropskem seznamu želja na pravilih temelječi mednarodni red, bitka s covidom-19, podnebje, digitalno gospodarstvo, trgovinski odnosi. Čeprav ni pričakovano trgovinsko zaostrovanje s staro celino, kot ga je netil Trump, ima Washington do tega tradicionalno trda stališča. V odnosih s Kitajsko in Rusijo naj bi se bolj usklajevali. »Ne bo vse drugače, a bo precej bolje,« je na zasedanju zunanjih ministrov EU zatrdil vodja nemške diplomacije Heiko Maas.
V novih okoliščinah, zaznamovanih z globalnimi strateškimi premiki, vračanje k staremu že tako ni mogoče. Unija želi v čezatlantske odnose vstopati čim bolj utrjena in neodvisna od drugih, predvsem od ZDA. Diplomatski modni pojem zadnjega obdobja je strateška avtonomija. Enotnosti ni niti glede pomena tega pojma. Zunanjepolitični predstavnik EU Josep Borrell je pred kratkim opozoril, da se je strateška avtonomija v sklepih Unije pojavila leta 2013 v kontekstu evropske obrambne industrije. »Zaposlovala nas bo kar dolgo, saj moramo razjasniti, kaj pomeni,« je Borrell ocenil na zasedanju zunanjih ministrov.
V novih razpravah, v katerih je francoski predsednik Emmanuel Macron zastavonoša, je strateška avtonomija Evrope razumljena širše od obrambne, varnostne in zunanje politike. Zadeva digitalno gospodarstvo, podatke, zdravstvo ... Na obrambnem področju je med njenimi zagovorniki videna kot pogoj za plodno in enakopravno čezatlantsko partnerstvo z ZDA. Nikakor da pa avtonomija ne bo izolacionizem ali protekcionizem. »Moramo biti pripravljeni delovati multilateralno – temu dajemo prednost –, lahko pa delujemo tudi avtonomno, kadar moramo,« je ocenil Borrell. Zato se na bruseljskih zasedanjih omenja – odprta strateška avtonomija.
Ključno vprašanje je vloga Severnoatlantskega zavezništva in obrambna odvisnost stare celine od ZDA. »Z vidika teritorialne obrambe Evrope alternative Natu ni,« je prepričan. To da po drugi strani ne pomeni, da v Evropi ne bomo gradili zmogljivosti za obrambo naših vrednot. Vlogo strateške avtonomije je povezal z ameriškimi ekstrateritorialnimi sankcijami za evropska podjetja. Posebno kočljive so glede Irana in Severnega toka 2. Strateško avtonomna Evropa po Borrellovem mnenju ne bi smela samo zavračati takšnih sankcij, ampak bi se jim morala tudi upreti.
Eden od velikih izzivov je odzivanje na turško ravnanje v vzhodnem Sredozemlja. Na izrednem vrhu EU na začetku oktobra so se odločili za dvotirni sistem. V primeru konstruktivnega delovanja Ankare so obljubili izvajanje pozitivne agende v odnosih EU in Turčije. Po drugi strani pa bi ponavljanje enostranskih dejanj in izzivanj, ki bi pomenila kršitve mednarodnega prava, lahko privedlo do sprejetja sankcij. Pred vrhom EU konec tedna je očitno, da posredniška prizadevanja niso bila uspešna, saj napetosti niso bili odpravljene. Uvedbo sankcije ob dveh neposredno prizadetih članicah, Cipru in Grčiji, zagovarja Francija.
Na vrhu EU utegnejo biti številna druga kočljiva vprašanja, ki bodo na mizi voditeljev, v senci madžarsko-poljske blokade orjaškega finančnega svežnja, sedemletnega proračuna EU in načrta za okrevanje. Visoki diplomat EU je povedal, da najpozneje danes pričakujejo signal Budimpešte in Varšave v smeri dogovora. Če ga do izteka roka ne bo, se bodo začeli premikati v smeri scenarija B. Skladno z njim bi 750-milijardni načrt za okrevanje sprejeli brez obeh držav. Proračun EU pa bi leta 2021 začeli izvajati z velikimi rezi na številnih področjih, predvsem v koheziji.
Najpomembnejši voditelji so že opravili prve telefonske pogovore z Bidnom, za pomlad je predviden vrh EU-ZDA. Na splošno so teme na evropskem seznamu želja na pravilih temelječi mednarodni red, bitka s covidom-19, podnebje, digitalno gospodarstvo, trgovinski odnosi. Čeprav ni pričakovano trgovinsko zaostrovanje s staro celino, kot ga je netil Trump, ima Washington do tega tradicionalno trda stališča. V odnosih s Kitajsko in Rusijo naj bi se bolj usklajevali. »Ne bo vse drugače, a bo precej bolje,« je na zasedanju zunanjih ministrov EU zatrdil vodja nemške diplomacije Heiko Maas.
V novih okoliščinah, zaznamovanih z globalnimi strateškimi premiki, vračanje k staremu že tako ni mogoče. Unija želi v čezatlantske odnose vstopati čim bolj utrjena in neodvisna od drugih, predvsem od ZDA. Diplomatski modni pojem zadnjega obdobja je strateška avtonomija. Enotnosti ni niti glede pomena tega pojma. Zunanjepolitični predstavnik EU Josep Borrell je pred kratkim opozoril, da se je strateška avtonomija v sklepih Unije pojavila leta 2013 v kontekstu evropske obrambne industrije. »Zaposlovala nas bo kar dolgo, saj moramo razjasniti, kaj pomeni,« je Borrell ocenil na zasedanju zunanjih ministrov.
Emmanuel Macron je najbolj zagret
V novih razpravah, v katerih je francoski predsednik Emmanuel Macron zastavonoša, je strateška avtonomija Evrope razumljena širše od obrambne, varnostne in zunanje politike. Zadeva digitalno gospodarstvo, podatke, zdravstvo ... Na obrambnem področju je med njenimi zagovorniki videna kot pogoj za plodno in enakopravno čezatlantsko partnerstvo z ZDA. Nikakor da pa avtonomija ne bo izolacionizem ali protekcionizem. »Moramo biti pripravljeni delovati multilateralno – temu dajemo prednost –, lahko pa delujemo tudi avtonomno, kadar moramo,« je ocenil Borrell. Zato se na bruseljskih zasedanjih omenja – odprta strateška avtonomija.
Ključno vprašanje je vloga Severnoatlantskega zavezništva in obrambna odvisnost stare celine od ZDA. »Z vidika teritorialne obrambe Evrope alternative Natu ni,« je prepričan. To da po drugi strani ne pomeni, da v Evropi ne bomo gradili zmogljivosti za obrambo naših vrednot. Vlogo strateške avtonomije je povezal z ameriškimi ekstrateritorialnimi sankcijami za evropska podjetja. Posebno kočljive so glede Irana in Severnega toka 2. Strateško avtonomna Evropa po Borrellovem mnenju ne bi smela samo zavračati takšnih sankcij, ampak bi se jim morala tudi upreti.
Ultimat Budimpešti in Varšavi
Eden od velikih izzivov je odzivanje na turško ravnanje v vzhodnem Sredozemlja. Na izrednem vrhu EU na začetku oktobra so se odločili za dvotirni sistem. V primeru konstruktivnega delovanja Ankare so obljubili izvajanje pozitivne agende v odnosih EU in Turčije. Po drugi strani pa bi ponavljanje enostranskih dejanj in izzivanj, ki bi pomenila kršitve mednarodnega prava, lahko privedlo do sprejetja sankcij. Pred vrhom EU konec tedna je očitno, da posredniška prizadevanja niso bila uspešna, saj napetosti niso bili odpravljene. Uvedbo sankcije ob dveh neposredno prizadetih članicah, Cipru in Grčiji, zagovarja Francija.
Na vrhu EU utegnejo biti številna druga kočljiva vprašanja, ki bodo na mizi voditeljev, v senci madžarsko-poljske blokade orjaškega finančnega svežnja, sedemletnega proračuna EU in načrta za okrevanje. Visoki diplomat EU je povedal, da najpozneje danes pričakujejo signal Budimpešte in Varšave v smeri dogovora. Če ga do izteka roka ne bo, se bodo začeli premikati v smeri scenarija B. Skladno z njim bi 750-milijardni načrt za okrevanje sprejeli brez obeh držav. Proračun EU pa bi leta 2021 začeli izvajati z velikimi rezi na številnih področjih, predvsem v koheziji.
