Zlati paralimpijec Franček Gorazd Tiršek: peta medalja je najbolj žlahtna! (Suzy)
Franček Gorazd Tiršek je v življenju prestal veliko preizkušenj, a ni nikoli izgubil optimizma. Šport ni bil njegova prva izbira. V osnovni šoli je sicer streljal z lokom, vendar prizna, da so bili rezultati slabi.
Od ljubiteljstva do olimpijskih iger
Pozneje je postal lovec in je streljal ljubiteljsko. Ko je po prometni nesreči ostal na invalidskem vozičku, saj so mu diagnosticirali tetraparezo, je nov smisel našel v športu. Pridružil se je Društvu paraplegikov jugozahodne Štajerske in začel s parastrelstvom. Začutil je strast, hkrati pa že s prvim tekmovanjem pokazal, da ima potencial. Bil je nadvse trmast in vztrajen, tako so se hitro pokazali rezultati.
»V finale sem šel s polno koncentracijo in tudi prvi strel, ki je bil katastrofalen, mi je dal voljo. Rekel sem si: 'Znaš, danes imaš medaljo!' Ni me zmotilo niti to, da me je pri ogrevanju zgrabil krč v prstu in je bila takoj devetka,« je o osredotočenosti na nastop dejal novi paraolimpijski prvak v strelstvu iz Gornjega Grada, ki je osvojil zlato medaljo z zračno puško stoje v kategoriji R4. Za Nanija, kot mu pravijo prijatelji, člana Strelskega društva Mrož Velenje, je to že peta olimpijska medalja, a prva najžlahtnejša – zlata.
Življenje mu tudi v zadnjem letu ni prizanašalo. Samo lani je imel nemalo težav s svojo puško. Za nameček so mu lanske avgustovske poplave doma naredile škodo in preprečile trening pred evropskim prvenstvom. Kljub temu se mu je uspelo zbrati in je na Nizozemskem postal evropski prvak, na svetovnem prvenstvu v Peruju pa osvojil bron, kar je vodilo naravnost v Pariz.
S trdim delom do uspehov
»Osnova vsega je, da se športnik optimalno pripravi na tekmovanje. Da gre mirne glave na pot. Ne smeš preslišati svojega telesa, ki sporoča svoje. Tudi to, da je potreben počitek. Vsi vemo, da športnika ne smemo obremenjevati s kolajnami. Cilji in pričakovanja se izražajo drugače. Vsi težimo k vrhunskemu rezultatu, zmage si želi vsak tekmovalec, ne le jaz.« Bistvena sta miselnost in trdo delo in na koncu zmaga najboljši, dodaja.
»O kolajnah in nagradah pred tekmovanji ne govorim. Lahko si še tako optimalno pripravljen, a te v trenutku zapusti sreča in imaš smolo. Meni je manjkalo zlato, velikokrat sem bil blizu, a sreča ni bila na moji strani. Res sem se boril za to zlato medaljo, a se hkrati nisem obremenjeval z njo. Vedel sem, da znam, da sem sposoben. Koncentracija in osredotočenost, ki sta moji največji vrlini, sta pokazala, da sem premagal enega najboljših strelcev na svetu med paraolimpijci na njegovem terenu,« je dejal po osvojeni zlati kolajni, ki jo bo v domači vitrini dal poleg ostalih odličij – zlatega znaka za lovske zasluge LZS, sedmih nagrad za najboljšega športnika leta in drugih.
»Šport invalidov je garanje. Veliko je trdega dela in odrekanja. A prav to je zame bil in ostal izziv, da s to predanostjo dokažem, kaj znam in zmorem.«
