Znamko je zgradila izključno na instagramu

Epidemija je številne podjetnike, samozaposlene in druge prisilila k pogledu »onkraj ukrepov«. K prilagoditvi in inovativnosti. Le kdo si je, denimo, predstavljal, da bo vrhunski večhodni meni znanih slovenskih chefov lahko kdaj postregel sam za domačo mizo? Cona neudobja včasih iz nas potegne najboljše, je prepričana tudi mlada slaščičarka Tina Kašca, ki ustvarja pod imenom Sweetina.

​

Na samostojno pot je odšla le dober mesec pred prvim valom, a sodeč po povpraševanju si ljudje te grenke čase radi posladkajo. Dobesedno. Poleg tega smo Slovenci vajeni, da so ob praznovanjih na mizah lične torte in druge dobrote. Tina večjega upada naročil ne opaža, a poudarja, da je v tej negotovi situaciji pomembno, da ostaneš v stiku s (potencialnimi) strankami, ohraniš rutino, razvijaš produkte in vanje tudi verjameš. »Tudi ko nisem mogla poslovati, sem na družbenem omrežju objavljala fotografije slaščic. Ko se je vse zaprlo, sem šla v svoj studio in izdelovala torte – že zaradi navade in občutka, da ima moje poslovanje nekakšen smisel.« Obenem je lahko strankam ponudila bolj dodelane slaščice, ki jih sicer zaradi večjega števila naročil ne bi mogla. Tako je razvila in v svojo ponudbo vključila nekaj novih produktov; od personaliziranih kolačkov do razlitih tort.


 

Raje kot jé, slaščice peče

Čeprav se odprtje njenega samostojnega podjetja po (ne)srečnem naključju časovno ujema z epidemijo, je bila ta ideja prisotna dlje časa, njena ljubezen do hrane pa izhaja že iz otroštva. Te se sogovornica, nekoč Idrijčanka, danes Ljubljančanka, spominja po noninih krafih, polnjenih z nadevom iz suhega sadja in zabeljenih z na maslu popraženimi drobtinami, pomešanimi s cimetom in sladkorjem – to je še vedno njena najljubša sladica. A raje kot jé, slaščice peče. V družini je bila ob praznovanjih vedno zadolžena za torte, kolače in druge dobrote. Pred leti pa je začela fotografije svojih izdelkov občasno objavljati na svojem instagram profilu in odziv je bil zelo dober. »Ves čas sem razmišljala, kako bi lahko povezala kariero in hrano, a nekako sta vedno prevladala študij in služba, prisoten pa je bil tudi strah, da bi se ob profesionalnem ukvarjanju s hrano zredila (smeh).« Preobrat se je nato zgodil skoraj čez noč.



Partnerju je potarnala, kako nesrečna je v službi in kako rada bi delala nekaj v povezavi s hrano. Spodbudil jo je, naj poskusi. »Že med službo sem poguglala recepte za kolačke (cupcakes) in začela peči.« V nekaj dneh je ustvarila profil na instagramu, vse drugo se je, kot pravi magistrica kadrovskega menedžmenta, zgodila spontano. »Rast povpraševanja je bila eksponentna, tako da v nekem trenutku nisem imela izbire, da svoj hobi spremenim v posel, saj je bilo naročil preprosto preveč.«


 

Instagram in privlačne fotografije

Svojo znamko Sweetina je zgradila izključno na instagramu, brez dodatnih finančnih vložkov v marketing. Tam si je ustvarila svojo bazo strank in jo kasneje širila tudi z njihovimi priporočili. In kako med številnimi ponudniki slaščic na relativno majhnem slovenskem trgu izstopati in prepričati ljudi, da se odločijo prav za njene slaščice? »V prvi vrsti vsekakor vizualno. Imeti moraš produkte, ki so privlačni, in jih znaš tudi prikazati. Zdi se mi, da je pri nas ogromno ponudnikov, a vsi ne vlagajo dovolj v kakovostne fotografije, zato lahko produkt, ki je sicer zelo okusen, izpade povprečen.« Mlada slaščičarka se trudi, da je njen profil v isti tematiki, podobnih postavitvah objektov, zato da ljudje, ko vidijo fotografijo neke torte, takoj vedo, da gre za Sweetino. Četudi jemo z očmi in si na instagramu lahko v nedogled ogledujemo fotografije, ob katerih se nam pocedijo sline, pa je pri slaščicah na koncu pomembno, da so okusne. »Pri nas zna vsaka gospodinja speči neki osnoven biskvit, iz slovenskih kuhinj ves čas diši po dobrotah, zato se moraš za svoj produkt zelo potruditi. Slovenci znamo namreč hitro pokomentirati, če na primer biskvit oziroma slaščica ni dovolj sočna.«

Tudi zato se je Tina sprva veliko ukvarjala s tem, kakšne naj bodo cene njenih slaščic. »Preračunala sem si, koliko stane moje delo, koliko stane torta oziroma kos posameznega okusa, stroški najema prostora, materiala in na podlagi tega postavila ceno. Sprva so nekateri komentirali, da so cene previsoke ali pa so se želeli pogoditi za ugodnejšo, a sem vztrajala pri svojem, s tem se nisem pretirano ukvarjala.« Pravi, da danes tovrstnih komentarjev ne prejema več, verjetno se ljudje na cene navadijo, prav tako »pa se mi zdi, da smo 'punce' – torej druge slaščičarke – cene poenotile«. »Ljudje se ne zavedajo, koliko dela je vloženega v izdelavo ene tortice in da je morda v ceno vštetega še premalo mojega dela,« pove Tina, ki dodaja, da je sicer najdražji slaščičarski material. Kvalitetna tičino masa, embalaže, podloge za torte …



V slaščičarskem poslu je v prvi vrsti pomembno dobro slaščičarsko znanje – pripomoreta širina in poznavanje tudi bolj neobičajnih sestavin in okusov, saj se stranke ne zadovoljijo z navadni kremami iz smetane. »Zagotovo pripomoreta občutek za estetiko, natančnost, imeti moraš občutek za detajle, saj ljudje opazijo, če figurici iz tičino mase dodaš kaj več kot le pentljico. Seveda je pomemben čut za ljudi oziroma stranke, da pristopiš z razumevanjem, če, denimo, zaradi bolezni neko naročilo odpovejo, in zelo dobrodošlo je tudi osnovno razumevanje računovodstva in poslovanja.« Tini je tukaj prav prišlo znanje, ki ga je pridobila na fakulteti.
 

Trende narekujejo Rusi

Sogovornica je poleg prekvalifikacije v slaščičarko, ki je poleg ustreznega prostora nujna za odprtje slaščičarske dejavnosti, naredila še tečaj francoskih slaščic, izobraževala pa se je tudi v Moskvi. Prav Rusi po njenem mnenju narekujejo trende: »Všeč mi je, ker znajo združevati abstraktne dizajne z dobrim okusom. Velika vzornika sta mi brat in sestra, arhitekt in sodobna umetnica, ki ustvarjata pod imenom Tortik Annuchka, njune torte so takšne, da včasih ne veš, ali sta izdelala na primer stol ali torto. Gre za abstraktne, geometrijske oblike, tehnike, kakršnih drugje nisem videla.«

Tudi sama ima rada čiste linije, ostre robove, pri dekoracijah tort z veseljem uporablja sveže cvetje. Četudi je osnovno slaščičarsko znanje vsekakor usvojila, se želi dodatno izobraževati. »Biskvite in kreme je mogoče vedno bolj dodelati, izboljšati, sčasoma, ko razvijaš recepte, lahko narediš bolj kompleksne okuse, se osredotočiš na teksture, da dosežeš 'eksplozijo', fuzijo okusov.«

Trenutno še ne razmišlja o širjenju Sweetine in zaposlovanju dodatne pomoči, v bližnji prihodnosti bi sicer to strast rada delila še s kom, a je obenem njen studio, v katerem ustvarja, kot pravi, njeno delovno okolje, njen varni prostor, v katerem se dobro počuti in v njem rada ustvarja sama. Svoje sladke dobrote strankam dostavlja po dogovoru – nekatere pridejo ponje same, trenutno je zaradi covida-19 zaželena predvsem brezkontaktna dostava. V prihodnosti si sicer želi trgovinico ali le vitrinico, kjer bi lahko ljudje kupili njene slaščice, njene kolačke, ki so, kot pravi Tina, popolna sladica – tortica za en grižljaj.