Abrahamovec bo še počakal na ognjemet
Marinko Galić praznuje 50. rojstni dan. Odraščal je v Kopru, živi v Mariboru.
Odpri galerijo
V svojem športnem centru Marinko Galić (drugi z desne) pogosto gosti športne prijatelje, ki se rade volje odzovejo na različne dobrodelne prireditve. FOTO: Marko Pigac
Če bi bilo vse normalno, bi ... »Do Ljubljane bi se videl ognjemet,« je šaljivo povedal današnji abrahamovec Marinko Galić. Nekdaj nepogrešljivi mož zlatega rodu slovenske nogometne reprezentance in Maribora bo na rojstnodnevno slavje še počakal. Kot se pohvali, je še vedno v odlični formi.
»Rojstni dan je rojstni dan, naj bo 1. ali 50. Okroglim se ne morem izogniti. Pravijo, da si od 50. leta naprej starostnik, a dokler bom na rekreativnih tekmah še vedno udarjal žogo s škarjicami, bom mladostnik,« je poudaril. Kot mnogim je tudi njemu epidemija koronavirusa pošteno zasukala življenjski ritem. A v Zgornjem Radvanju, kjer je doma Športni center Marinko Galić, bo še veselo. »Ko bo enkrat konec karantene, ki sem jih dal v karieri ničkoliko skozi, bo čas za veselico,« je sporočil prijateljem in se vrnil v realno življenje. »Športni center, vse dejavnosti mirujejo. Nič ne morem, lahko le čakam, kdaj se bodo sprostile omejitve,« umirjeno sprejema stanje in se oprijema malih opravil, ki jih ne zmanjka. »Ujeli ste me v trenutku, ko sem barval ograjo.«
Za Marinkom je pol stoletja vzponov in padcev. »Delam, kar me veseli. Nočem biti milijonar, ker se ne bi znašel. Bili so tudi hudi časi, v zadnji veliki krizi sem skoraj ostal brez športnega centra. Še dobro, da je bil rubežnik navijač Maribora in ljubitelj nogometa. Dal mi je še mesec dni, dovolj, da sem se z banko dogovoril o reprogramiranju posojila. Lahko bi ostal brez vsega, od česar sem živel. A poglejte, nekateri prijatelji in znanci so svoje bogastvo zapravili v kocki, drugi v alkoholu, jaz nisem počel nič od tega,« ne skriva ponosa oče treh otrok.
»Moja sreča in ponos so. Matej, bodoči magister prava, je že odrasel fant, 26 let ima. Živi v Izoli, odlično se razumeva. Mlajši, 15-letni Marin, je po meni. Trenira pri Mariboru, zavzet je kot malokdo, ne poznam fanta, ki bi toliko in tako rad vadil. Napadalec je. Malena, osemletnica, je moj srček,« se je raznežil Primorec, ki ga je leta 1993 športna pot iz Kopra pripeljala v Maribor.
»Odraščanje v Kopru je bilo morda najlepše obdobje. Andrej Poljšak, Alfred Jermaniš, Igor Benedejčič, Vili Bečaj, Mladen Rudonja, Boško Bošković ... sijajen rod smo bili. Maribor? Novi dom, najboljša nogometna leta, dva otroka, liga prvakov. Veliko mi je dal. Reprezentanca je še eno lepo poglavje, igral sem na evropskem in svetovnem prvenstvu ter na vseh velikih tekmovanjih na klubski in reprezentančni ravni. Žal mi je, a ne zamerim, da me Srečko Katanec ni pustil na dobrodelno tekmo, igral bi za reprezentanco sveta. To je bilo v Parizu, dan pred našo prijateljsko tekmo s Francijo. Ponosen sem na posamična priznanja. Ni bilo lahko, ker nisem bil igralec kalibra Zlatko Zahović,« je strnil nepozabne uspehe, ki so na »stara« leta v senci običajnih radosti.
»Osrečuje me, ko se usedem v avto ter se zapeljem v Koper k staršem, očetu Ivu in materi Anđi. Srečen sem, da ju še imam in da sta zdrava. Doma si dam duška tudi s prijatelji, odigramo nogomet in se nato obvezno pomenimo. Dovolj je en dan, da si povrnem moči, in se z veseljem vrnem domov na Štajersko,« je sklenil slavljenec.
»Rojstni dan je rojstni dan, naj bo 1. ali 50. Okroglim se ne morem izogniti. Pravijo, da si od 50. leta naprej starostnik, a dokler bom na rekreativnih tekmah še vedno udarjal žogo s škarjicami, bom mladostnik,« je poudaril. Kot mnogim je tudi njemu epidemija koronavirusa pošteno zasukala življenjski ritem. A v Zgornjem Radvanju, kjer je doma Športni center Marinko Galić, bo še veselo. »Ko bo enkrat konec karantene, ki sem jih dal v karieri ničkoliko skozi, bo čas za veselico,« je sporočil prijateljem in se vrnil v realno življenje. »Športni center, vse dejavnosti mirujejo. Nič ne morem, lahko le čakam, kdaj se bodo sprostile omejitve,« umirjeno sprejema stanje in se oprijema malih opravil, ki jih ne zmanjka. »Ujeli ste me v trenutku, ko sem barval ograjo.«
Za Marinkom je pol stoletja vzponov in padcev. »Delam, kar me veseli. Nočem biti milijonar, ker se ne bi znašel. Bili so tudi hudi časi, v zadnji veliki krizi sem skoraj ostal brez športnega centra. Še dobro, da je bil rubežnik navijač Maribora in ljubitelj nogometa. Dal mi je še mesec dni, dovolj, da sem se z banko dogovoril o reprogramiranju posojila. Lahko bi ostal brez vsega, od česar sem živel. A poglejte, nekateri prijatelji in znanci so svoje bogastvo zapravili v kocki, drugi v alkoholu, jaz nisem počel nič od tega,« ne skriva ponosa oče treh otrok.
Maribor mu je dal veliko
»Moja sreča in ponos so. Matej, bodoči magister prava, je že odrasel fant, 26 let ima. Živi v Izoli, odlično se razumeva. Mlajši, 15-letni Marin, je po meni. Trenira pri Mariboru, zavzet je kot malokdo, ne poznam fanta, ki bi toliko in tako rad vadil. Napadalec je. Malena, osemletnica, je moj srček,« se je raznežil Primorec, ki ga je leta 1993 športna pot iz Kopra pripeljala v Maribor.
66 tekem je Marinko Galić odigral za Slovenijo.
»Odraščanje v Kopru je bilo morda najlepše obdobje. Andrej Poljšak, Alfred Jermaniš, Igor Benedejčič, Vili Bečaj, Mladen Rudonja, Boško Bošković ... sijajen rod smo bili. Maribor? Novi dom, najboljša nogometna leta, dva otroka, liga prvakov. Veliko mi je dal. Reprezentanca je še eno lepo poglavje, igral sem na evropskem in svetovnem prvenstvu ter na vseh velikih tekmovanjih na klubski in reprezentančni ravni. Žal mi je, a ne zamerim, da me Srečko Katanec ni pustil na dobrodelno tekmo, igral bi za reprezentanco sveta. To je bilo v Parizu, dan pred našo prijateljsko tekmo s Francijo. Ponosen sem na posamična priznanja. Ni bilo lahko, ker nisem bil igralec kalibra Zlatko Zahović,« je strnil nepozabne uspehe, ki so na »stara« leta v senci običajnih radosti.
»Osrečuje me, ko se usedem v avto ter se zapeljem v Koper k staršem, očetu Ivu in materi Anđi. Srečen sem, da ju še imam in da sta zdrava. Doma si dam duška tudi s prijatelji, odigramo nogomet in se nato obvezno pomenimo. Dovolj je en dan, da si povrnem moči, in se z veseljem vrnem domov na Štajersko,« je sklenil slavljenec.
