Adžić iz ovčic ustvaril volkulje

Nina Zulić je med najbolj prepoznavnimi obrazi slovenske rokometne reprezentance, ki še ni docela prebolela poraza z Norveško, vendar se mora zbrati za zadnjo tekmo glavnega dela 15. evropskega prvenstva. Slovenke se bodo danes ob 15.30 pomerile z Madžarsko, zmaga ohranja vsaj malce upanja na sanjski razplet s prebojem v polfinale, zato Zulićeva še noče povleči črte pod domači evro. Če nič drugega, se želi od Stožic posloviti z zmago in najboljšo uvrstitvijo Slovenije doslej.

Računica pravi tako. Če premagate Madžarsko, mora Hrvaška vzeti vsaj točko Švedski, Norveška pa premagati Dansko. Težko se bo izšlo ...

»Vse, kar je v naših rokah, je, da dobimo tekmo proti Madžarski in prvenstvo končamo z zmago. Če bi to prineslo še kaj več, toliko bolje.«

Obeta se vam najboljši rezultat doslej. Na tekmi proti Norveški se je v Stožicah zbralo kakih 6000 ljudi, kar je odlično za slovenski ženski rokomet, koliko to šteje?

»Takšnega preskoka, kot smo ga naredile, verjetno ni pričakoval nihče. Vsaka reprezentanca, ki igra proti nam, se mora zelo dobro pripraviti, če nas želi premagati. To je velika pozitivna stvar tega EP. Če pogledamo rezultate zadnjih 20 let ali zadnjega SP (17. mesto) in EP (16. mesto; op. p.), če upoštevamo, da se Slovenija kar 18 let ni uvrstila v drugi del EP, je to velika stvar. V življenju ne gredo stvari kar takole (tlesk s prsti), vse mora iti po nekem postopku, stvari se dogajajo z razlogom, ne moreš jih preskakovati.«

Kakšno razliko je naredil selektor Dragan Adžić v letu in pol? Kot bi iz ovčic ustvaril volkulje ...

»Ko je prišel, je moral najprej vsako igralko spoznati, jo analizirati in ji najti prostor v ekipi. Na tem prvenstvu ima možnost rotacije, kar je zelo pomembno. Kaj je prinesel? Mogoče res nekaj tega 'inata', več je bilo psihološke priprave. Saj smo že prej verjele, da smo dobre, ampak včasih je kakšno stvar treba narediti malce drugače. Gotovo je v nas vzbudil borbenost, željo, prebudil lakoto po uspehu.«

Sledi SP 2023, v glavah je že tudi Pariz 2024, a vprašanje je, koliko starejših igralk bo vztrajalo.

»Kdo se bo poslovil in kdo ne, ne vem. Veliko je še igralk, ki čakajo priložnost. Vidim pa, kako je to pri drugih reprezentancah, kako se tam načrtno gradi, kakšen nabor igralk imajo. Tukaj smo v zaostanku. Upam, da smo na tem prvenstvu spodbudile mlada dekleta, da vztrajajo, in starše, da otroke vpišejo k rokometu, ki je zame najlepši šport na svetu.«

Že tri leta vas ni v Sloveniji, malce se potepate, po dveh letih v Turčiji ste zdaj v Romuniji. Kot pravi google, je Gloria Bistrita v osrčju Transilvanije, kako je tam, letajo okrog vampirji in volkodlaki?

»Nisem jih videla. V redu je, ljudje so odprti. Navijajo, imamo novo dvorano, ki je vedno polna. Mesto je manjše, lepo je, ampak se ne more primerjati z mojo Ljubljano. Klub je ambiciozen, želi v Evropo. V tej sezoni smo začeli dobro, zmagujemo, imamo samo en neodločen izid.«

Kakšne so vaše nadaljnje ambicije, se boste spet selili? Se morda vrnili na Krim?

»Ne vem še, v zadnjem letu je bil moj fokus na EP, te stvari sem malce dala na stran. Ko bo konec, bom razmislila o naslednjem koraku. Ljubljana? Veliko opcij je odprtih, bomo videli.«