Aleksander Knavs o umiku iz javnega življenja: ilegalec se je vrnil

 Skrivnost športne upokojitve Aleksandra Knavsa pri starosti le 32 let in umik v »ilegalo«, daleč od oči javnosti, je vrsto let vznemirjala slovensko nogometno javnost.

Nekdanji reprezentant, ki se je v vrhunskega srednjega branilca oblikoval v najuspešnejšem reprezentančnem rodu pod taktirko Srečka Katanca, bi moral biti vodja prvega rodu Matjaža Keka. Toda življenjska pot in odločitve so ga zapeljale v povsem drugo smer. Njegovo nenadno slovo na vrhuncu kariere je sprožilo številna ugibanja in govorice.

Kje ste bili 18 let? Omenjali so samostan, sekto, tudi vaše domnevne psihološke težave, da nimate več denarja. Lahko o tem poveste več?

»Nič od tega ni res. Nisem revež in nisem imel nikakršnih duševnih težav, zaradi katerih bi se moral zdraviti. Za menoj je le drugačna življenjska pot, vse drugo so lahko tudi pravljice.«

Zakaj jih niste ovrgli in predstavili resnice?

»Ko sem prvič zasledil, kaj pišejo o meni in govorijo, bilo pa je po naključju, in mislim, da kakšno leto po zavestnem umiku, sem bil, priznam, presenečen. Bil sem v stanju šoka. Začel sem se spraševati, zakaj je prišlo do takšnih skrajnih videnj, kdo je to sprožil, kakšni so bili vzgibi, razlogi, kaj je v ozadju tega? Kakor koli, na koncu sem se odločil, da 'stopim na zavoro'. Nisem želel storiti tretjega koraka, ker nisem vedel, kako daleč to lahko pelje. Rekel sem si, pusti, čas bo naredil svoje.«

Pa vendar, kaj ste vsa ta leta počeli oziroma še počnete na Portugalskem?

»Ko sem se razšel s Salzburgom, sem kot turist odšel na Portugalsko in tam ostal. To je bilo težko obdobje tudi v zasebnem življenju, saj sem se takrat ločeval in nobena ločitev ni preprosta. Prva pa je bila nogometna ločitev. Športna ločitev zlepa ni bila tako preprosta, ko veš, da si bil vajen, da igraš vsepovsod, kjer si bil. V Salzburg sem prestopil s povsem drugačnimi načrti, a sem naletel na nekaj, česar nisem bil vajen. Zakaj Portugalska? Še v obdobju igralske kariere sem razmišljal o obdobju, ko ne bom več nogometaš. Tam sem imel prijatelje in država mi je bila že prej všeč.«

Kje ste spremljali dvoboj Slovenije in Portugalske?

»Spremljal sem ga v studiu, kjer sem bil gost nacionalne televizije PRT3, mislim, da sem bil edini Slovenec tisti dan na portugalskih televizijah.«

Po tekmi je bil odziv ...

»Portugalci so nogometni narod in poznavalci. Ne bom rekel, da me prej niso poznali, a po gostovanju v studiu so me ljudje ustavljali na ulicah in se želeli pogovarjati z menoj. Res veliko so vedeli tudi o meni, kje sem igral, da sem bil v Avstriji, Nemčiji, na svetovnem in evropskem prvenstvu.«

Kot Zlatko Zahović?

»Z Zlatkom se na igralski ravni ne morem primerjati. Vsa čast mu za to, kaj on predstavlja na Portugalskem, kako ga cenijo, kako o njem govorijo. Kjer koli sem se pojavil, je bilo prvo vprašanje, ali poznaš Zahovića. Posredno mi je odpiral vrata in širil poznanstva. Zanimivo, po koncu kariere se nikoli nisva srečala.«

Sta Jan Oblak in Andraž Šporar tudi tako močno pod žarometi?

»Jana sem srečal, ko je kot posojeni vratar Benfice branil v Leirii. Na kratko sva govorila, a potem kar sem videl, mi ni bilo jasno, kaj sploh počne tam. Preveč je odstopal. Pri Benfici zelo cenijo njegovo pot, in kot se za res tako velike klube spodobi, z veseljem in ponosom govorijo o svojih nekdanjih igralcih, ki jih vzgojijo in prodajo. Andraža prav tako cenijo. Nanj gledajo drugače, kot na nekoga, ki morda ni imel sreče. Ko greš v drug klub in državo, se srečuješ z drugačno kulturo, drugačnimi navadami in značilnostmi. Tudi pesem slišiš drugače.«

Kakšni so vaši načrti v prihodnosti?

»Da bi se ustalil v Sloveniji, na kar sem se pripravljal že nekaj časa, toda ne izključujem vrnitve na Portugalsko. Zdaj sem se vrnil le toliko, da vidim, kje sem, kam sem se vrnil, kje lahko delujem, kaj lahko počnem, kakšne so možnosti. Ali se sploh lahko najdem v okolju, v katerem me ni bilo tako dolgo? Tudi v nogometu.«