Aleš Mušič: v Tivoliju smo velika družina

V hokejskem Tivoliju je bilo zadnje dni zaznati zatišje pred viharjem. Olimpijino moštvo se v svoji premierni sezoni v ICEHL, sicer naslednici nekdanje EBEL, pripravlja za končnico, v kateri se bo v četrtfinalu na štiri zmage pomerilo proti VSV iz Beljaka. Pred jutrišnjo tekmo št. 1 smo se o sezoni in pričakovanjih končnice pogovarjali z Alešem Mušičem, najbolj izkušenim zmajem.

Že v tej prvi sezoni med elito razširjenega avstrijskega prostora ste Olimpijini hokejisti opozorili nase. Uvrstili ste se neposredno v končnico, kako zdaj gledate na te burne mesece od tiste tivolske premiere do jutrišnjega začetka končnice?

»Pripravljati smo se začeli res zgodaj, kar me ne preseneča, saj že dolgo poznam našega trenerja Mitjo Šivica. Nekoč sva igrala skupaj, slišal sem tudi, kakšen je njegov pogled na hokej s trenerske klopi, videl sem tudi, kakšen vzpon je uprizoril z moštvom Jesenic. V tej sezoni pa smo dobro delali od začetka do konca, zasluženo smo med najboljšo šesterico po ligaškem delu. Po sicer sijajnih uvodnih tednih je sledil decembrski padec, ki so mu botrovali niz tekem na tujem, poškodbe, okužbe ... Toda na koncu, ko smo doma morali premagati Bolzano in Dunaj, smo stopili skupaj in dosegli uspeh.«

Kako sicer zdaj gledate na nihanja med sezono, denimo tisti porazen večer doma z Znojmom (0:8), a nato hitro vstajenje in uspešen lov za točkami na tujem?

»Vendarle imamo mlado ekipo, nekateri v tej slačilnici igrajo prvič na tej ravni. Alpska liga vendarle zahteva manj naporov, pet ali šest klubov je tam res na spodobni ravni, pri drugih lahko zmaguješ tudi s pol moči. Seveda ni dobro izgubiti z 0:8, toda pridejo tekme, ko ti ne gre prav v ničemer, nato pa sledijo hitri zasuki že čez dan ali dva. Nesmiselno je zapravljati energijo s preteklostjo, seveda razmisliš, kaj bi lahko storil bolje, in se pripraviš na nadaljevanje.«

Marsikaj ste prestali v vaših dveh desetletjih na klubski sceni. Kako zdaj občutite Olimpijino slačilnico in seveda tudi medgeneracijske razlike?

»Sam se ne počutim toliko starejšega, ker sem že navajen iz zadnjih sezon, da imamo v povprečju mlado ekipo. S temi fanti skupaj garamo na pripravah, igramo za točke, se hecamo v prostem času. V bistvu smo res kot družina. Verjemite, da če se ne bi počutil dobro, bi morda že šel kam drugam ali pa končal športno pot.«

In po koncu sezone boste uživali v kajtanju, vašem priljubljenem konjičku, kajne?

»Ha, res se že nekaj pogovarjamo o tem. Toda zdaj si predvsem želim uživati v končnici. Res, prav želel sem si, da bi jo spet doživel. Že tisti zadnji dve v alpski ligi sta bili nepozabni in krepko bolj zahtevni od tekem v rednem delu. Tudi tu pa nas čaka veliko dela, predvsem v obrambi bomo morali biti odgovorni. V sredo bo v Beljaku težko, komaj pa čakam petkovo tivolsko tekmo pred našimi številnimi navijači.«