Ali ni bil največji le v ringu
Legendarni boksar je bil velik borec za pravice temnopoltih. Že pol stoletja pred Kaepernickom se je uprl ameriškim oblastem.
Odpri galerijo
Ob letošnjem izbruhu množičnih protestov v ZDA zaradi policijskega nasilja nad temnopoltimi so povzdignili glas tudi številni športni asi z vseh koncev zemeljske oble. Mnogi so se spomnili poklicnega igralca ameriškega nogometa Colina Kaepernicka, ki je pred štirimi leti zaradi enakih razlogov klečal med igranjem himne pred tekmami in je od takrat brezposeln, starejši pa so obudili zgodbe o Muhammadu Aliju. Legendarni boksar po njihovem mnenju ni bil največji le v ringu, temveč tudi v boju proti rasizmu. V sredo so minila štiri leta od smrti moža, ki je pred 60 leti osvojil zlato kolajno na olimpijskih igrah v Rimu, med izjemno 21-letno profesionalno kariero v 60. in 70. letih navduševal v dvobojih s Sonnyjem Listonom, Floydom Pattersonom, Joejem Frazierjem, Georgeom Foremanom, Kenom Nortonom, Leonom Spinksom in Larryjem Holmesom ter v treh obdobjih zasedal svetovni prestol v težki kategoriji. Izjemen pogum je kazal tudi, ko je šlo za pravice temnopolte skupnosti, kar je bilo v tistih časih vse prej kot varno početje, in tudi v Louisvillu, kjer se je rodil z imenom Cassius Marcellus Clay mlajši, se je večkrat počutil, kot da nastavlja glavo pred puške rasistov.
Znana je anekdota, da je po zmagoviti vrnitvi z OI jezno zalučal odličje v reko, ker mu v lokalni restavraciji niso želeli postreči zaradi neprave barve kože. Leto dni pozneje je prestopil v muslimansko vero in se leta 1964 preimenoval, ker ni hotel nositi »imena sužnja«, aprila 1967 pa zavrnil vpoklic v ameriško vojsko, češ da on ni v nikakršnem sporu z vietkongovci. »Zakaj bi morali leteti 15.000 kilometrov od doma in metati bombe na ljudi drugačne rase, če v Louisvillu z nami delajo, kot da smo psi, in nam odrekajo najosnovnejše pravice,« je vztrajal, ko so mu odvzeli naslov prvaka, mu prepovedali boksanje in ga obsodili na pet let zapora. Na prostosti je vendarle ostal do uradne pomilostitve vrhovnega sodišča dobra štiri leta pozneje.
Znana je anekdota, da je po zmagoviti vrnitvi z OI jezno zalučal odličje v reko, ker mu v lokalni restavraciji niso želeli postreči zaradi neprave barve kože. Leto dni pozneje je prestopil v muslimansko vero in se leta 1964 preimenoval, ker ni hotel nositi »imena sužnja«, aprila 1967 pa zavrnil vpoklic v ameriško vojsko, češ da on ni v nikakršnem sporu z vietkongovci. »Zakaj bi morali leteti 15.000 kilometrov od doma in metati bombe na ljudi drugačne rase, če v Louisvillu z nami delajo, kot da smo psi, in nam odrekajo najosnovnejše pravice,« je vztrajal, ko so mu odvzeli naslov prvaka, mu prepovedali boksanje in ga obsodili na pet let zapora. Na prostosti je vendarle ostal do uradne pomilostitve vrhovnega sodišča dobra štiri leta pozneje.