Anamarija je skrivaj že vadila s puško
Kadar smo Anamarijo Lampič, nazadnje drugouvrščeno v sprinterski razvrstitvi sezone v svetovnem pokalu, videli za mizo v sejni sobi Smučarske zveze Slovenije, je bilo to največkrat ob vrnitvi s kakšnih velikih tekmovanj. In takrat je bila vselej nasmejana, saj je s podvigi pisala nove lepe zgodbe te športne panoge pri nas. Njen prepoznavni nasmeh je tudi tokrat ni zapustil, le da je bil včeraj razlog povsem drugačen kot v preteklosti – uresničila je namige zadnjih mesecev o selitvi v biatlon.
Tudi včeraj je potrdila to, kar smo spremljevalci utripa tako pri tekaški izbrani vrsti kot tudi tisti biatlonski slutili že dolgo. Ta njena odločitev, ki zdaj odmeva bolj od katere koli slovenske selitve na relaciji biatlon–smučarski tek, nikakor ni sad razmišljanja v dnevu ali dveh, temveč gre za krepko daljšo dobo, še posebno podčrtano z neuspehom na zadnjih olimpijskih igrah na Kitajskem. Tam je ostala daleč od kolajne, celo od finala šesterice v sprintu, razlogov je bilo več. Vsekakor pa eden tistih najbolj bolečih, da v opremi ni bilo konkurenčnosti in le še enkrat – za povrh na najpomembnejši tekmi zime – je udarilo na plan spoznanje, da je slovenski tekaški servis v preteklosti pogosto čudežno pripravljal smuči v boju s krepko bogatejšimi in bolje opremljenimi tekmeci, prav tu pa se je zataknilo. Anamarija je nato večkrat govorila o pomembnih temeljih za vrhunske dosežke na tekmovališču kot tudi ob njem in dodala, naj se pri zvezi odločijo, ali bodo držali korak s svetovno konkurenco ali bodo vsi skupaj le kot turisti. »Ne bi zdaj pogrevala vsega, kar se je dogajalo v preteklosti, toda dejanja in miselnost vodilnih v smučarskem teku name niso vplivali pozitivno,« je poudarila včeraj v domala eno uro dolgem srečanju z novinarji.
Glavni trener nemška legenda
Vprašanje pa smo zastavili tudi Urošu Zupanu, direktorju SZS, češ, ali bo zdaj pod streho zveze biatlonsko vodstvo lažje reševalo želje naše odlične tekačice o ustrezni podpori, kot je to doslej občutila v vrstah zbora za tek na smučeh. »V prejšnjem tednu smo se z Anamarijo večkrat pogovarjali, jo poskusili prepričati, da bi vztrajala vsaj še to sezono v teku zaradi svetovnega prvenstva v domači Planici, a hitro sem spoznal, da je trdno odločena nadaljevati športno pot v biatlonu. Zdaj jo tu moramo podpreti kot tudi spoštovati njeno željo, da bi se čez štiri leta v Anterselvi med biatlonkami borila za olimpijsko kolajno. Pustili pa ji bomo odprta vrata, da bi vendarle lahko nastopila v sprintu na planiškem prvenstvu,« je poudaril Zupan. Slednje bo sicer težko uresničljivo ob natrpanem koledarju tekem v njeni novi športni panogi in tako pomanjkanju časa za ustrezen trening v klasičnem koraku, saj tega v biatlonu ni. Predvsem pa se mora poslej 26-letna Gorenjka povsem usmeriti k spoznavanju tako zakonitosti biatlona (»Na skrivaj sem s puško že trenirala, a to seveda še ni bila prava biatlonska vadba ...«) kot tudi delu pri reprezentanci, katere glavni trener bo Nemec Ricco Gross, njen partner in tudi osebni trener Boštjan Klavžar pa bo član biatlonskega štaba predvsem pri delu z ženskim delom izbrane vrste.
