Anamarija je sprejela velik izziv

Enainpetdesetletni Rico Gross je bil nekoč odličen biatlonec, olimpijski in svetovni prvak, nato se je preselil v trenerske vode, med drugim delal tudi z reprezentanti Rusije in nazadnje Avstrije. V novi sezoni pa bo glavni trener slovenske izbrane vrste. Z njim smo se pogovarjali po koncu triurnega treninga na Pokljuki.

Kakšni so vaši prvi vtisi o delu pri slovenski reprezentanci, čemu za začetek namenjate največ pozornosti?

»Zaenkrat se še spoznavamo, zato so pogovori zelo pomembni. Tako skupni tukaj sredi stadiona kot tudi posamični, denimo po kosilu ali večerji. Zdaj je pravi čas za to.«

Kako je z Jakovom Fakom, že dolgo vodilnim slovenskim biatloncem? V prejšnji sezoni je deloval bolj ali manj po svojem programu, kako bo poslej?

»Žal ga trenutno ni na Pokljuki, ker je zbolel in mora doma počivati. Takoj ko bo okreval, se bo vrnil k nam, v prvem tednu skupnih priprav mi je zelo dobro deloval. Seveda obstajajo posamični pristopi, toda ekipni trening je pač ekipni in tu moramo izkoristiti svojo moč.«

Še več ugank pa je seveda okrog Anamarije Lampič, kako vi gledate na njen prihod iz tekaških vrst, kaj vam razkrivajo prva spoznanja o njej na biatlonskem treningu?

»Ni se prav enostavno navaditi strelskega treninga, toda ona je sprejela ta izziv. Privaja se, zanimivo je opazovati njeno spoznavanje s puško in streliščem. To je proces, ki bo trajal še nekaj mesecev, mora se naučiti strelskega položaja, dihanja, pravilnega držanja puške, merjenja. Vem, ni preprosto.«

Kdaj pričakujete od nje tisti prvi korak naprej?

»To je težko napovedati, lahko traja več mesecev. Najprej mora postati zanesljiva na strelišču, nato dodati še svoj hitri tek. Svetovni vrh v biatlonu je prav poseben, pravilno moraš izbrati tekme, to je vse novo zanjo, v teku je vendarle drugače. Tukaj bo tudi visoka številka lahko povsem nova zanjo.«

Slovenija je vaša tretja postaja v tujini po Rusiji in Avstriji? Kako se je zgodila odločitev in sploh možnost za prihod k nam?

»To je ta naša biatlonska družina (smeh). Veliko drugih trenerjev in športnih direktorjev spremlja delo drugih. Tu ni tega, da kar prideš in rečeš, rad bi bil trener. V Rusiji sem se lotil dela z mladimi ter jih nekaj potisnil prav v svetovni vrh, pri Avstriji sem prebudil izkušenega Simona Ederja, imenitno se je ujel z mlajšim delom ekipe.«

Kakšen je potemtakem vaš tekmovalni cilj v Sloveniji?

»Če bo le zdrav, si želim, da bi bil Jakov Fak spet med najboljšimi desetimi na svetu. In predvsem je cilj uvrstitev med 10 v pokalu narodov, kar bi vrnilo možnost nastopa petih na sleherni tekmi svetovnega pokala. Moramo pa tudi z mlajšimi storiti korak naprej.«

Doma ste s prostora nekdanje NDR, kako ste kot odraščajoči biatlonec doživljali tisti prav posebni sistem?

»Ha, kaj pa vem. V biatlonu smo tekli in streljali tako kot danes (smeh). Res pa je, da sem se ravno selil iz mladinskih selekcij k članskim, ko se je Nemčija začela združevati. In potem sem bil seveda vesel, da treniram in tekmujem pri skupni reprezentanci.«

Kaj pa spomini na vaše delo v Rusiji, ki se je morala ukvarjati tudi s številnimi dopinškimi primeri?

»Sam tega nisem občutil. V treh letih mojega trenerskega delovanja tam nismo imeli niti enega dopinškega primera. Vadili pa smo stalno v srednji Evropi in verjemite, da so bila preverjanja zelo pogosta.«