Anamarija Lampič: Brez besed ob Hanini tragediji

Dolga leta tudi v poletnih dneh na Pokljuki srečujemo znane obraze iz biatlonskega sveta. Domačega in tujega, saj je tu pripravljalni tabor številnih ekip, seveda med njimi tudi udarne slovenske.

Slednja pa ima zdaj novo članico. Anamarija Lampič se že ponaša z malim kristalnim globusom in tremi kolajnami s svetovnih prvenstev v nordijskem smučanju, njen pomladni prestop med biatlonke je močno odmeval.

Pred dnevi se je vrnila iz Livigna, ki je bil zanjo prav med tekaško kariero zelo pogosto bazni tabor treninga. Anamarijin trener je bil namreč šest let italijanski strokovnjak Stefano Saracco, zato je bila večkrat skupaj z reprezentantkami naše zahodne soseščine.

»Vedno znova se rada vračam v Livigno, toda avgusta je vadba v Italiji zelo težavna, ker je zaradi počitnic v tej deželi povsod izjemna gneča. Prometa je veliko, ni prijetno teči na rolkah in se nenehno umikati avtomobilom ali še kakšnim večjim vozilom,« je poudarila. Kajpak so ji misli v hipu ušle k nedavni tragediji naše mlade smučarske tekačice Hane Mazi Jamnik.

»Grozno, to so trenutki, ko ostaneš brez besed. Meni je novico o smrti te zelo simpatične punce in povrhu obetavne športnice sporočila Valentina (Vuerich, Anamarijina in reprezentančna serviserka v smučarskem teku, op. p.), kar strmela sem v zaslon telefona in spet začela razmišljati, v kakšni nevarnosti smo vedno znova med treningom na rolkah,« se dobro zaveda naša odlična športnica, zdaj novinka v biatlonski družini: »Prav vsak dan se učim in si poskusim kar največ novega znanja prenesti na strelišče. Telesno mi trening ne predstavlja prav posebnega napora, je pa vse skupaj zame vendarle drugače. Kot sprinterka sem v smučarskem teku precej poudarka namenjala eksplozivnosti, tam je bila najkrajša disciplina dolga približno poldrugi kilometer, v biatlonu pa je ženski šprint dolg 7,5 kilometra.«

S kakšnimi posebno visokimi cilji se v svoji prvi biatlonski sezoni ne spogleduje, zaveda se, da jo najprej čaka zahtevno uveljavljanje v pokalu IBU. Seveda ostaja želja po nastopu na februarskem SP v biatlonu, zdi pa se, da tisto naslednje, nordijsko pri nas v Planici, za njo ni več realno.

»Poglejte, v teh treh mesecih me prav nihče ni poklical iz smučarskega teka, da bi me recimo kaj vprašal o treningu ali možnosti starta v Planici. Obenem pa vidim, da bo to res težko, ker doslej nisem imela časa niti za en sprinterski tekaški trening. In tudi med zimo, ko se bom prvič tekmovalno srečevala z biatlonom, bo najbrž podobno.«