Anamarija Lampič: namesto italijanščine zdaj čas za nemščino

Smeh Anamarije Lampič, lastnice treh kolajn s svetovnih prvenstev v nordijskem smučanju in malega kristalnega globusa, je nalezljiv. Po tem je slovela v karavani smučarskega teka in s prepoznavno dobro voljo je razgrinjala, ko smo jo obiskali na pokljuškem treningu. Po notah novega glavnega trenerja slovenske biatlonske reprezentance Ricca Grossa se je lotila dela v njej novi športni panogi. Uresničila si je željo o prestopu od tekačic k biatlonkam, zdaj je na začetku.

»Sem v drugem tednu po tisti bolezni, ki mi je malo uničila načrte. Vse je bilo v najlepšem redu, nekaj dni pozneje pa me je začelo mučiti grlo, zamašena sta bila nos in uho. Pa saj veste, kako pravijo – v enem tednu ozdraviš ali pa ne (smeh). Doma sem počivala, zdaj pa sem v tistem uvodnem poletnem pripravljalnem ritmu,« je pojasnila nova članica naše biatlonske vrste.

A ta ritem, ki ga je omenila, je zdaj drugačen. Prvič doslej namreč vadi s puško. »Toliko se mi dogaja, da sploh ne gledam na uro, niti ne razmišljam o čem drugem,« je odgovorila ob namigu, ali ji misli še vedno uhajajo k tistim burnim zadnjim tednom, ko se je odločila za realno tvegan prestop iz ene smučarske panoge k drugi. Pri tisti prvi je sodila med najboljše sprinterke na svetu, z biatlonom, predvsem strelskim delom, pa se je komaj dobro začela spoznavati: »Trening z ekipo mi mine zelo hitro. Precej je bilo tudi obiskov pokroviteljev in novinarjev. Sicer pa se moram osredotočiti na tiste prve učne ure. Poskusim si zapomniti, ko mi kdo kaj pove, a ker se zame novih podatkov nabere precej, marsikaj pozabim, pa nato naslednji dan ponovimo. Sem pač edina pri reprezentanci, ki je startala z ničle, zdaj uživam v novih spoznanjih.«

Streljala že na skrivaj

Anamarija nam je na tisti novinarski konferenci, ko je tudi javno potrdila svojo selitev med biatlonke, dejala, da je »na skrivaj« že poskusila streljati, seveda pa tistega ne gre primerjati s sedanjim temeljitim pokljuškim treningom: »Res, za zdaj streljam le v mirovanju, v teh dneh sem prvič med treningom opravila lahkoten tek, a to zame res ni naporno in zato ni vplivalo na strelsko vadbo. Zdaj streljam le leže, v avgustu ali septembru se bom najbrž usmerila k streljanju stoje. Kdaj bo to, bo presodil Ricco.«

Tako se bo začela tudi bolj temeljito spoznavati z nemščino, jezikom trenerja Grossa, potem ko ji je bila v prejšnjih letih zaradi Stefana Saracca, ki ji je sestavljal program tekaškega treninga, bližje italijanščina. »Imela sem štiri leta nemščino v gimnaziji, pa si je nisem kaj prida zapomnila. Priznam. Res je nisem uporabljala, zato si zdaj pomagam z angleščino. Italijanščina pa bo zdaj očitno pri meni na stranskem tiru.« A obenem ne bo pozabila trenerja iz naše zahodne soseščine: »Imela sem v načrtu nekajdnevni obisk pri njem, pa sem ravno takrat zbolela. Zdaj bom videla, kako bo poleti, bom pa zagotovo šla v prostem času do njega, šest let sva vendarle zelo lepo sodelovala. Skupaj smo v ekipi ustvarili posebno vez, on mi nekaj pomeni, jaz njemu, pravi, da sem pri njem vedno dobrodošla.«