Anamarija Lampič: Ne skrivam, močno si želim kolajno

ZHANGJIAKOU • Pred vrati je ta veliki dan, najbrž kar najpomembnejši na dosedanji športni poti vodilne slovenske tekačice na smučeh Anamarije Lampič. Bo jutri v Zhangjiakoju nasledila Petro Majdič iz Vancouvra in Vesno Fabjan iz Sočija ter postala tretja Slovenka z olimpijsko kolajno v omenjeni panogi? Z njo smo se pogovarjali v olimpijski vasi, kot vselej je s svojim nasmehom in dobro voljo delovala sproščeno.

Ni se bilo prav preprosto odpraviti na Kitajsko, govorili ste nam po vrnitvi s priprav v Italiji, saj vam je bila poglavitna želja ostati zdrava in se odpraviti na letalo za Peking brez težav. Zdaj ste tu, ne skrivate svojega prepoznavnega nasmeha ...

»Ha, res je bilo pomembno, da ostanem zdrava. Vsak dan smo imeli hitra testiranja, res sem bila pozorna na okolico, v zadnjem tednu pred odhodom sem bila le pri fantu Boštjanu v Logatcu, njegova mama je za naju nabavljala v trgovini, nisem hotela v prostore, kjer se zbira precej ljudi.«

Kako gledate na protokole pred prihodom in tukaj na prizorišču?

»Ah, ni tako hudo, kot se mogoče zdi. Dve leti že tako živimo, nenehno nosimo maske, enkrat na dan se tukaj testiramo, potrdiš podatke na aplikaciji, realno ti to vzame deset sekund dnevno. Tako ali drugače vsi visimo na telefonu, in kdor tega danes ne obvlada, je že malo čuden, kaj naj drugega rečem ...«

Kaj pa olimpijska proga, ali to obvladate?

»To prizorišče mi je všeč! Ne vem, no, ampak kar premalo je teh novih krajev v sezoni, počasi si že kar sit vedno enih in istih postaj. In zato sem komaj čakala, da pridemo sem. Proge so seveda težke, tudi ta za šprint, toda to je normalno: smo na olimpijskih igrah, to je najvišja raven v tekmovalni sezoni in zato je prav, da je tukaj vse skupaj zahtevno.«

Anamarija Lampič (v sredini), levo njen fant Boštjan Klavžar, desno njen brat Janez Marič FOTO: Osebni arhiv/Facebook

Kako obremenjujoče je pričakovanje boja za olimpijsko kolajno? Pred štirimi leti je bilo v Pjongčangu drugače, takrat na svetovni sceni smučarskega teka še niste imeli tako vidne vloge kot danes.

»(Smeh). Poskušam se umiriti, ne obremenjujem se s tem, kar drugi napovedujejo. Seveda se dobro zavedam, da mnogi zdaj v domovini stiskajo pesti zame in pričakujejo, da se bom borila za kolajno. In takšno razmišljanje športne javnosti je normalno, saj sem tudi sama pred odhodom na Kitajsko dejala, da se bom borila za uvrstitev med najboljše tri. Močno si želim kolajno, ne skrivam tega, obenem je težko napovedati, kako konkurenčna bom v torkovi preizkušnji. Zavedam se, da sem ena od favoritinj.«

Koliko je neučakanosti, koliko bo živčnosti tik pred startom?

»Mrzlo bo na stadionu tako kot v vseh prejšnjih dneh. Kot vidite, tu je res redko topleje od 15 stopinj pod ničlo. Ni kaj, treba se bo dobro ogreti in – kolikor bo le mogoče – ohraniti sproščenost. Ne smem k tekmi pristopiti prelahko, obenem se me ne sme lotiti pretirana živčnost. Logično je, da ne moreš brez živčnosti, to so olimpijske igre, a kdor bo tukaj najmanj živčen, bo lahko najbolj užival v tekmi.«