Od vratarke do podvigov na blazinah

Andreja Leški si je pred tednom dni izbojevala še drugi naslov svetovne podprvakinje v judu, potem ko je po Budimpešti 2021 s srebrno kolajno navdušila tudi v Dohi. Z njo si je na stežaj odprla vrata, ki vodijo na OI v Parizu 2024.

Po rezultatski krizi, ki ste jo imeli lani, ste z izjemnim uspehom v Katarju presenetili mnoge. Tudi sebe?

»Ne bi rekla, da sem se zelo presenetila, saj sem – četudi mi nazadnje ni šlo najbolje od rok – še vedno verjela vase. Ne glede na vse sem bila prepričana, da lahko ob dobrem dnevu znova posežem po blišču. Lepo je bilo podoživeti vsa ta čustva. Zdaj spet lažje diham.«

Edini poraz ste – tako kot predlani v Budimpešti – doživeli v finalu proti francoski šampionki Clarisse Agbegnenou, ki vas je pol minute pred koncem vrgla na bok in nato zadržala v končnem prijemu.

»Takrat sem jo poskušala vreči, vendar pa se pri tem nisem znebila njenega prijema, kar je izkoristila in me vrgla. Ob tem se strinjam z našim nekdanjim trenerjem Andrejem Šturbabinom, ki nas je spodbujal s tribun. Rekel mi je, da sem se odlično borila, vendar pa bi morala po njegovem pripeljati dvoboj do podaljška in jo poskušati vreči takrat, ko bi bila bolj izčrpana.«

Kako bi med seboj primerjali obe srebrni kolajni s svetovnih prvenstev? Vam katera pomeni več?

»Katarska je čudovita in med vsemi, ki jih imam v zbirki, najlepša. Zares je lepa in obenem tudi težka. Vidi se, da so se prireditelji za izdelavo odličij zares zelo potrudili. Toda prva je vendarle prva; z njo se mi je odprl nov svet. S kolajno iz Dohe nisem osvojila nič novega oziroma nič takšnega, česar nisem že prej, je bilo pa po psihološki plati težje priti do nje. Toda obe sta mi seveda zelo pri srcu.«

Očitno ste se zelo dobro ujeli tudi z Luko Kuraltom, ki je kot glavni trener članske ekipe pri JK Bežigrad nasledil Uzbekistanca Andreja Šturbabina?

»O tem nisem dvomila, saj sem vedela, da je zelo odgovoren in organiziran. Kot trener se dosledno drži programa, ki si ga zastavi. Čeprav nas je prvič vodil na članskem svetovnem prvenstvu in je bil verjetno pod določenim pritiskom, je odlično opravil svojo nalogo. Verjel in pričakoval je ta uspeh, všeč mi je, da si ga delim z njim.«

Kaj ste počeli v dneh po vrnitvi iz Katarja?

»Letalsko karto za vrnitev v domovino sem imela še isti večer po svojem nastopu v Dohi, tako da se mi je po dopinški kontroli že malo mudilo na letališče. Do ponedeljka nisem imela nobenega treninga, dneve pa sem preživela v krogu svojih najbližjih v Kopru. Skupaj s starši smo se v soboto odpeljali na rokometno tekmo spodbujat sestro Veroniko, ki zadnje tri sezone igra za ekipo Mlinotest Ajdovščino. S soigralkami so resda izgubile proti krimovkam, a so si že zagotovile končno drugo mesto v državnem prvenstvu. Sicer sem, ko sem še obiskovala osnovno šolo, tudi sama malo trenirala rokomet. Kot vratarka sem nekajkrat priskočila na pomoč ŽRD Koper, pri katerem sva potem nekaj tekem odigrali skupaj z Veroniko.«