Ante Šimundža vodi Muro v vrh
Mariborčan je adut Sobočanov.
Odpri galerijo
Sredi junija bo minilo tri leta, odkar je Ante Šimundža drugič sedel na trenerski stolček Mure. FOTO: Jure Eržen
Udarnejše vrnitve v tekmovalni nogometni ritem si pri Muri niso mogli zamisliti. Zaradi petkovega prvenstvenega derbija v Kidričevem in štiri dni pozneje polfinalnega v pokalnem tekmovanju je vse od prekinitve miselni tok trenerja Anteja Šimundže osredotočen le na enega tekmeca, Aluminij. Za edinega delujočega trenerja v 1. SNL z obema lovorikama, ki bo 17. t. m. dopolnil tri zaporedna leta na klopi Mure, je položaj vse prej ko sproščujoč za zaključni del priprav.
Pred Muro je morda prvi vrhunec sezone ali pa tudi zadnji. V svetu igralništva bi lahko rekli, da je v položaju, ko mora staviti all in (vse).
»Po jesenskem delu se je zgodilo marsikaj, svet se še ni znašel v takšnem položaju. Zaključek sezone, še bolj pa naslednja, bo nekaj posebnega, menim, da bo odločilna sposobnost prilagoditve. V tekmovalnem smislu se pri Muri ni prav nič spremenilo, ostala je v vrhu, je v polfinalu pokalnega tekmovanja, tako da bo sama odločala o svoji usodi, kar je največ, kar si lahko želim kot trener. Poskušam biti čim bolj realen v danem trenutku. Izhajam iz tega, da nisem povsem zadovoljen s prvenstvenim izkupičkom, saj sem človek, ki se ne zadovoljuje s povprečjem. Ob zmagah iščem stvari, ki jih je treba še izboljšati. Rad zmagujem in nerad izgubljam.«
Aluminij je najtrši možni oreh, ki ga morate streti na vsaj eni tekmi, da bi lahko upali na uvrstitev v kvalifikacije za evropsko ligo?
»Razen Maribora in Olimpije si res ne bi mogli izbrati bolj neugodnega tekmeca, ki je v marsičem vzor. To je organiziran klub s kakovostnim moštvom in tradicijo stabilnosti. V slovenskem prostoru bi težko našli primerljiv klub v zadnjih letih, ki se je tako utrdil in iz sezone v sezono napredoval. Iz tega zornega kota je dejansko najtežji možni nasprotnik. Pristop bo tekmovalen, zdaj sem osredotočen izključno na prvenstveno tekmo, po zadnjem sodnikovem žvižgu se bom preusmeril v pokalnega. Pri obeh bo v ospredju tekmovalnost, želja po zmagi. Če bo možno, se bomo potegovali tudi za naslov prvaka.«
Odhod tujcev, s katerimi Mura ni imela sreče, bi lahko bil v nasprotju s tekmovalnimi cilji?
»Nič nenavadnega, razšli smo se z igralci, ki jim je potekla pogodba in niso izpolnili pričakovanj. Lahko se jim le zahvalim za profesionalnost, s katero so bili lahko vzor vsem mlajšim igralcem. Ocenili smo, da je prišel trenutek, ko lahko ponudimo priložnost našim mlajšim. Pri tujcih je vselej veliko neznank, saj nimamo organizirane skavtske službe. Pričakovali smo več, kot smo dejansko dobili.«
Je Mura prehitra v razvoju in bi navijači lahko zahtevali preveč?
»Zmage prinašajo večja pričakovanja navijačev in okolja. A velja upoštevati realnost. Če velja za človeka, da je pri osemnajstih letih dosegel zrelost, neko samostojnost in trenutek, ko lahko prevzame odgovornost, je odraščanje v nogometu krajše. Približno pet let traja rast, po kateri bi lahko dosegli raven, ki si jo kot trener želim. Mura je po tej različici stara komaj tri leta.«
Se boste še lep čas potili v Murski Soboti?
»Veste, kdaj bo Mura takšna, kakršno si želim? Takrat, ko bom lahko pred vsako sezono brez pomislekov in odkrito javno napovedal lov za lovorikami.«
Pred Muro je morda prvi vrhunec sezone ali pa tudi zadnji. V svetu igralništva bi lahko rekli, da je v položaju, ko mora staviti all in (vse).
»Po jesenskem delu se je zgodilo marsikaj, svet se še ni znašel v takšnem položaju. Zaključek sezone, še bolj pa naslednja, bo nekaj posebnega, menim, da bo odločilna sposobnost prilagoditve. V tekmovalnem smislu se pri Muri ni prav nič spremenilo, ostala je v vrhu, je v polfinalu pokalnega tekmovanja, tako da bo sama odločala o svoji usodi, kar je največ, kar si lahko želim kot trener. Poskušam biti čim bolj realen v danem trenutku. Izhajam iz tega, da nisem povsem zadovoljen s prvenstvenim izkupičkom, saj sem človek, ki se ne zadovoljuje s povprečjem. Ob zmagah iščem stvari, ki jih je treba še izboljšati. Rad zmagujem in nerad izgubljam.«
Aluminij je najtrši možni oreh, ki ga morate streti na vsaj eni tekmi, da bi lahko upali na uvrstitev v kvalifikacije za evropsko ligo?
»Razen Maribora in Olimpije si res ne bi mogli izbrati bolj neugodnega tekmeca, ki je v marsičem vzor. To je organiziran klub s kakovostnim moštvom in tradicijo stabilnosti. V slovenskem prostoru bi težko našli primerljiv klub v zadnjih letih, ki se je tako utrdil in iz sezone v sezono napredoval. Iz tega zornega kota je dejansko najtežji možni nasprotnik. Pristop bo tekmovalen, zdaj sem osredotočen izključno na prvenstveno tekmo, po zadnjem sodnikovem žvižgu se bom preusmeril v pokalnega. Pri obeh bo v ospredju tekmovalnost, želja po zmagi. Če bo možno, se bomo potegovali tudi za naslov prvaka.«
Odhod tujcev, s katerimi Mura ni imela sreče, bi lahko bil v nasprotju s tekmovalnimi cilji?
»Nič nenavadnega, razšli smo se z igralci, ki jim je potekla pogodba in niso izpolnili pričakovanj. Lahko se jim le zahvalim za profesionalnost, s katero so bili lahko vzor vsem mlajšim igralcem. Ocenili smo, da je prišel trenutek, ko lahko ponudimo priložnost našim mlajšim. Pri tujcih je vselej veliko neznank, saj nimamo organizirane skavtske službe. Pričakovali smo več, kot smo dejansko dobili.«
Je Mura prehitra v razvoju in bi navijači lahko zahtevali preveč?
»Zmage prinašajo večja pričakovanja navijačev in okolja. A velja upoštevati realnost. Če velja za človeka, da je pri osemnajstih letih dosegel zrelost, neko samostojnost in trenutek, ko lahko prevzame odgovornost, je odraščanje v nogometu krajše. Približno pet let traja rast, po kateri bi lahko dosegli raven, ki si jo kot trener želim. Mura je po tej različici stara komaj tri leta.«
Se boste še lep čas potili v Murski Soboti?
»Veste, kdaj bo Mura takšna, kakršno si želim? Takrat, ko bom lahko pred vsako sezono brez pomislekov in odkrito javno napovedal lov za lovorikami.«
