Anže ima s kralji dovolj suše, čas je za končnico

Za hokejiste po Evropi so poletne počitnice le še oddaljen spomin, onstran Atlantika pa se bo v prestižni NHL tekmovalno kolesje pognalo v tem tednu. Natanko 15 let je naokrog, odkar je Anže Kopitar, naš vodilni hokejski as, kot prvi Slovenec začel preizkušati to izjemno ligaško zgodbo dvoran v Torontu, Montrealu, New Yorku, Chicagu, Detroitu in kajpak najbolj Los Angelesu, kjer je začel to svojo pot in jo nadaljuje še danes. Zdaj se bo zanj začela 16. sezona pri moštvu LA Kings.

Pisalo se je poletje 2006 in pred družino Kopitar na Hrušici, vasi ob vznožju Karavank tik nad znamenitim mejnim predorom med Avstrijo in Slovenijo, se je začela velika zgodba. Oče Matjaž se je namreč na trenerski klopi z Jesenicami pripravljal na izziv prvega slovenskega kluba v razširjenem avstrijskem prvenstvu, tedanji EBEL, sin Anže pa je imel pripravljeno prtljago za odhod čez Atlantik: postal bo prvi Slovenec, pred katerim je sezona v NHL. In sicer pri moštvu Los Angeles Kings, za katero je nekoč zabijal gole tudi najbolj sloviti mož hokejske zgodovine Wayne Gretzky. Takrat, tistega avgusta 2006, tik po svojem 19. rojstnem dnevu (24. 8.), si seveda dragulj slovenske hokejske šole ni mogel niti v sanjah predstavljati, da se mu bo kariera pri enem klubu med severnoameriško elito raztegnila na dolgih 15 let. V vsej tej dobi je doživel marsikaj, bil v letih 2012 in 2014 med ključnimi aduti na poti k Stanleyjevemu pokalu. Najbolj prestižno lovoriko svetovnega klubskega hokeja je tako s soigralci osvojil dvakrat, za zdaj sta to edina naslova prvakov NHL za Los Angeles Kings. V zadnjih letih pa moštvu ni šlo. Tretjič zapored se letos ni uvrstilo v končnico, ko pa je nazadnje v njej nastopilo (2017/18), se je poslovilo od uvodnega kroga že po štirih tekmah, ob porazu v seriji z 0:4 proti tedanjim novincem iz Las Vegasa, krepko bolj znanega kot igralniškega paradiža kot po hokejskih predstavah. Res pa je, da tudi Kopitarjevo moštvo ne sodi ravno v prepoznavno hokejsko okolje in tega niti omenjena dva Stanleyjeva pokala nista spremenila.

Spoštujejo ga povsod

»Vem, drugače bi bilo igrati v Kanadi ali kakšnem zapriseženem ameriškem hokejskem mestu, toda obenem to lahko botruje tudi neprijetnim zadevam. Prijatelji, ki igrajo v teh bolj znanih hokejskih okoljih, so mi govorili, da ko jim na ledu ne gre, lahko naslednji dan sošolci nadlegujejo njihove otroke. Tega pa si res ne bi želel,« nam je poudaril naš vodilni hokejski zvezdnik, ki se tako pri moštvu kot tudi z družino – z ženo Ines imata šestletno Nežo in dve leti mlajšega Jakoba – v Los Angelesu imenitno počuti. Sam je profesionalec najvišje ravni, ni je dvorane, v kateri med poznavalci ne bi užival izjemnega spoštovanja. Kajpak je to posebno opazno pri moštvu, kjer je kapetan in zdaj le še med redkimi v slačilnici, ki je sodeloval pri obeh naslovih najboljšega moštva NHL, povrhu obakrat v zelo vidni vlogi. Kapetan je bil nazadnje tudi pri slovenski reprezentanci, tu se mu resda ni uresničila želja ponovne uvrstitve na olimpijske igre. Toda ob njegovi pripravljenosti in pristopu nas ne bi presenetilo, če bi se z risi boril tudi čez štiri leta za vizum olimpijskega Torina. Najprej pa je pred njim sezona št. 16 v NHL in jasna želja po prekinitvi suše. Tri leta brez končnice je za takšnega športnika pretirano dolga doba!