Anže Lanišek: Kar sem storil po finalu v Planici, je prišlo iz srca
Domžalski skakalni as Anže Lanišek se bo konec tedna v Hinzenbachu prvič letos preizkusil na tekmah za veliko nagrado pod okriljem Mednarodne smučarske zveze (FIS). V zanimivem intervjuju za Slovenske novice je 27-letni Domžalčan spregovoril o svoji formi, dopustu, formuli 1 in katastrofalnih poplavah, ki so prizadele tudi njegov klub SSK Mengeš.
Kakšna je zdaj vaša telesna pripravljenost?
»Če sodim po rezultatih testov, sem še bolje pripravljen kot lani, na skakalnici pa so moji nastopi še toplo-hladni. Pogrešam še tisti klik, po katerem bi me začelo redno nositi do druge rdeče črte.«
Kako ste zadovoljni z opremo?
»Glede opreme me čaka še nekaj dela, saj moram preizkusiti in izbrati smuči, nato bo na vrsti tekmovalni dres. Ker v grobem že vem, kaj si želim, ne dvomim, da bom razrešil vsa vprašanja glede svoje opreme. Ko se bomo po veliki nagradi začeli pripravljati na ledeni smučini, se bom igral naprej in iskal malenkosti, ki prinašajo dodatne metre.«
Kako pomembno je, da si že na teh prireditvah, na katerih se običajno zbere večina skakalne elite, zraven?
»Te tekme so dobrodošle, da ti pokažejo, kje si v primerjavi s tekmeci. Če si spredaj, si pomirjen, v nasprotnem primeru imaš na voljo še nekaj časa, da kaj spremeniš in se izboljšaš. V tem, da doslej nismo tekmovali v veliki nagradi, ne vidim kakšnega razloga za preplah. Ker so spomladi uvedli toliko novih pravil, kar zadeva opremo, smo se odločili, da raje malo počakamo, si vzamemo čas in dobro proučimo vse skupaj. To se mi zdi bolje, kot pa da bi prehitevali in potem kaj obžalovali.«
Žiga Jelar in Peter Prevc sta omenila, da sta se z novimi pravili povišali hitrost in krivulja leta. Mar to opažate tudi sami?
»Seveda. Spuščamo se z višjega zaletnega mesta, zaradi česar so hitrosti višje. Na žalost je v skakalni karavani že prišlo do poškodb. Odgovorni naj bi sicer razvijali skoke tako, da bi bili ti varnejši, a se ne morem znebiti občutka, da so z zadnjimi spremembami povzročili ravno nasprotno. Bolj ali manj vsi se strinjamo, da je bila prejšnja sezona ena od najbolj varnih nasploh. A bomo videli, kako se bo še vse skupaj odvijalo. Kdo ve, morda pa nas bo še kaj presenetilo.«
Katastrofalne poplave so v začetku avgusta močno poškodovale tudi skakalni center mengeškega kluba, katerega član ste. Kako zelo se vas je dotaknilo, ko ste videli, kaj se je zgodilo s skakalnicami, na katerih ste začeli svojo športno pot?
»Ravno smo zaključevali dopust, ko smo izvedeli, kaj se dogaja v Sloveniji. Nameravali smo se že odpeljati domov, ko smo se po premisleku odločili, da še za en dan ostanemo na morju, saj nismo vedeli, ali bi zaradi poplav sploh prišli do doma. Ko sem videl fotografije poplavljenih iztekov skakalnic ... No, saj je Pšata tam že tudi kdaj prej prestopila bregove, vendar pa – kot vem – nikoli v tolikšni meri, da bi bilo v izteku več kot meter vode. Kakšno moč je imela, zgovorno pove podatek, da je podrla ograjo, zabojnik, v katerem je imel trener Aleš Selak fitnes za mladince, je močno narasli potok odnesel več deset metrov navzdol, ga z vso silo izvrgel na drugo stran in prelomil na drevesu ... To res ni bilo lepo videti. V klubu smo organizirali delovne akcije, na katerih smo popravili skakalnice, tako da so lahko začeli najmlajši upi spet trenirati. To je bilo najbolj pomembno. Potem smo se posvetili opremi; nekaj kosov smo lahko rešili, precej pa jih ni bilo več uporabnih. A v tem, kar se nam je zgodilo, vidim nov začetek za naš klub.«
Mnogi so bili presenečeni, ko so vas po napornih treningih videli še na delovnih akcijah, na katerih ste se skupaj z drugimi trudili spraviti v red skakalnice.
»Da sem se odpeljal v Mengeš in pomagal, se mi je zdelo samo po sebi umevno. Znova se je pokazalo, da znamo, ko je hudo, stopiti skupaj. Skakalnice smo hitro usposobili, tako da lahko otroci spet vadijo na njih. A še huje je bilo videti osebne stiske številnih, ki so utrpeli velike škode. Nekateri so celo umrli, drugi so ostali brez hiš, za katera so garali vsa življenja ... Upam, da bodo zanje čim hitreje našli ustrezne rešitve.«
Kako je bilo sicer na dopustu?
»Z družino sem ga nazadnje preživel v kampu ob morju in moram reči, da nam je bilo res prijetno. Sin Ijan Luka je imel veliko družbe, tako da mu ni bilo dolgčas. Drugače pa je bil dopust kot dopust, zabavali smo se z vodnimi aktivnostmi, malo pa smo tudi počivali.«
Peter Prevc nam je zaupal, da med oddihom tudi trenira. Vi tudi?
»Ne, jaz poskušam takrat čim bolj odmisliti treninge. No, to mi sicer še ne uspeva povsem, je pa tako, da telo resnično potrebuje oddih, da se regenerira. To velja tudi za glavo.«
Kako so vas po tem, kar ste ob koncu prejšnje sezone storili na zaključni slovesnosti v Planici, na katero ste s seboj prinesli veliko fotografijo odsotnega Dawida Kubackega, konec junija poljski navijači sprejeli na evropskih igrah v Zakopanah?
»Na slehernem koraku sem čutil pozitivno energijo, kjerkoli sem se pojavil, so me pozdravljali in me spodbujali. Dali so mi vedeti, da te moje geste iz Planice ne bodo nikoli pozabili. Ob tem bi rad poudaril, da je to, kar sem si takrat zamislil, prišlo iz srca. To bi tudi ponovil, če bi se spet zgodilo kaj podobnega.«
Ali je morda tudi pri vas zaradi premoči Red Bulla in Maxa Verstappna malce popustilo zanimanje za formulo 1?
»Malo je dejansko upadlo. Red Bull je resnično izjemno močan. V svoje moštvo so pripeljali polovico ljudi iz Mercedesa, ki je pred leti podobno prevladoval, kar se seveda pozna. Upam, da bodo pri Ferrariju, za katerega navijam, vendarle našli čarobno palico. Če odmislim 'rdeče bike' s Verstappnom na čelu, je sicer bitka za preostala mesta na zmagovalnem odru precej zanimiva. Želel bi si ponovitev oziroma nadaljevanje sezone 2021, v kateri so bila moštva že zelo izenačena.«
