Azijski milijoni, da se igrata Evropa in Južna Amerika

Še teden svetovnega prvenstva je pred nami. Oktet bo obračunal med sabo za naslov najboljšega na planetu: spopadlo se bo šest evropskih reprezentanc, čast preostanka sveta pa rešujeta Brazilija in Urugvaj. Azijcev ni, so pa bili sila blizu. Japonci so padli moško, 2:3 v sodnikovem podaljšku. Kje je Azija, kam gre nogomet, sprašujemo stroko. »Verjel sem, da Japoncem lahko uspe. Ampak – Azija na tem svetovnem prvenstvu ni razočarala!« Azijcem v bran odločno stopi 57-letni Marijan Pušnik, ki je v sezoni 2013/14 vodil Avispo Fukuoka. »Pa ne le Japonska, izjemen napredek doživlja Iran, ki dela velike nogometne korake naprej,« nadaljuje Pušnik, ki mu niti iranska scena ni tuja – govori kot poznavalec, ki je tam deloval v klubih Damash in Pasargad Teheran.


 

Najbolj odločna Kitajska

»To so (nogometno) veliki narodi. Japonska ima po milijon nogometašev in nogometašic, izvrstno delajo po srednjih šolah in akademijah ter na univerzah. Ne smemo pozabiti profesionalnih klubov in organiziranih nogometnih šol,« nadaljuje Pušnik, ki spomni, da na valu nogometnega azijskega booma jezdijo tudi Vietnam, Indonezija, Indija in Kitajska. »Vedno znova se podcenjuje Irak. Najbolj odločni so na Kitajskem, kjer bo postal nogomet kar po diktatu države številka ena,« meni Pušnik. Vsem nogometnim strokovnjakom je jasno, da bo to proces, ki bo trajal. »Vmes se bo zamenjalo precej trenerjev in igralcev. To je tako, ko se želi čez noč do rezultata in ko želiš preskočiti stopnice, ki jih ne bi smel,« ugotavlja Pušnik, ki pa je prepričan, da je Azija na pravi poti, da se še približa Evropi in Južni Ameriki. Koroški strokovnjak, ki zdaj vodi velenjski Rudar, opozarja tudi na vzgojo in mentaliteto. »Ne pozabimo pa, da imata tako Evropa kot Južna Amerika precej močnejša ligaška prvenstva,« dodaja Dušan Kosič, trener NK Celje.
 

Brez Evrope ne gre

»Poglejte npr. Gakuja Šibasakija. Spomnim se ga še, ko je igral na Japonskem. Že takrat je bil hiter, v Španiji pa je dobil nujno taktično znanje. Danes je vrhunski igralec, pravi užitek ga je gledati,« Pušnik opozori na evropski pridih Japonske. Od 23 igralcev, ki so potovali na svetovno prvenstvo, jih je v minuli sezoni kar 15 igralo na stari celini, od tega kar sedem v nemški zvezni ligi. Japoncem je jasno, da brez pomoči ne bo šlo – ne nazadnje od leta 1992 prisegajo na tujo moč na položaju selektorja. Tam so si delovno knjižico izmenjali Nizozemec Hans Ooft (1992–1993), Brazilca Falcao (1994) in Zico (2002–2006), Francoz Philippe Troussier (1998–2002), iz BiH Ivica Osim (2006–2007) in Vahid Halihodžić (2015–2018) ter Italijan Alberto Zaccheroni (2010–2014) in Mehičan Javier Aguirre (2014–2015). »Japonci imajo težave tudi z vratarji. Razlog? Selekcija. Zdaj jim je jasno, da bo treba selekcionirati višje fante. Hitrost in agresivnost nista sporni,« doda strokovni detajl.


 

Pri Katarju čisti posel

Azija je svetovno prvenstvo gostila enkrat – leta 2002 sta ga družno organizirali Južna Koreja in Japonska, čez štiri leta je na vrsti Katar. Pred šestnajstimi leti so Korejci poskrbeli za pravo revolucijo – v malem finalu so s 3:2 priznali premoč Turčiji in kot sploh prva azijska selekcija prišli v polfinale! Kaj takega od Katarja ne gre pričakovati. »V Katarju gre samo za posel, čeprav zadnja leta zelo dobro in načrtno delajo. A imajo zahtevne razmere za trening, že klima ni primerna, dvakrat na dan pa ni mogoče trenirati. Zato je iluzorno pričakovati odmeven rezultat,« sklene Pušnik.