Batman in Superman sta Luki pokvarila sanje

Zveni neobičajno, a drži kot pribito: slovenski košarkarji so bili v Tokiu za milimeter oddaljeni od velikega finala OI in svetlobna leta daleč od bronaste kolajne. Dva zaporedna poraza po nizu imenitnih predstav in vrnitev domov praznih rok vedno dajo pravljici tragičen konec, ob katerem lahko domišljija in čustva spodbudijo najboljše in najslabše v nas. Kljub želji, da bi vse skupaj poslali k vragu, pa ostaja dejstvo, da so Luka Dončić & Co. dosegli najboljšo slovensko uvrstitev v moštvenih igrah na vseh olimpijskih igrah doslej.

Če potegnemo črto, je četrto mesto realen uspeh. Proti Franciji je Slovenija vodila 14 minut, proti Avstraliji le štiri. Nazadnje pri 35:34, zaostajala pa je že s 17 točkami razlike in prejela kar 107 točk. Ob usodnih porazih sta jo zaustavila izkušena kapetana nasprotnih moštev. V finišu polfinala Nicolas Batum s kamerunskimi koreninami in zvenečim vzdevkom Batman, ki je primazal francosko »banano« Klemnu Prepeliču. Nato še avstralski aborigin Patty Mills, ki je med celotno tekmo igral kot Superman in z 42 točkami izboljšal svoj osebni rekord v izbrani vrsti, za katero igra od leta 2007.
 

Kot čudežni otrok na absolventskem izletu

Slovenski kapetan je Edo Murić, a vsi dobro vemo, kdo je vodja moštva. Dončić, seveda, a priznajmo, da v odločilnih nastopih ni bil vedno na ravni enega najboljših košarkarjev na svetu, čeprav mu mesto v idealni peterki OI ob Kevinu Durantu, ki je bil po osvojitvi zlate kolajne (v finalu so ZDA ugnale Francijo s 87:82) izbran za št. 1, Francozu Rudyju Gobertu, Špancu Rickyju Rubiu in Avstralcu Pattyju Millsu ni moglo uiti. Na trenutke je deloval kot čudežni otrok, ki je pri šolanju preskočil kar nekaj razredov in slednjič odšel na absolventski izlet z desetletje starejšimi sošolci. Slovenski zvezdnik je večidel navduševal s potezami, kakršnih so sposobni le geniji.

Hkrati pa je bil ob dnevih D razdražen, prepirljiv do sodnikov in tekmecev ter prenašal napetost med soigralce, tako zaradi pomembnosti trenutka kot občutka, da se stvari ne odvijajo tako, kot bi si želel. Brez dvoma je bil tudi utrujen, čeprav je pozornosti tekmečevih obramb, provokacij in obilne minutaže vajen iz lige NBA. Na OI je v povprečju igral največ med vsemi, ki so se uvrstili v izločilne boje, 32,7 minute, vendar še vedno manj, kot jih je prebil na parketu v prvih treh sezonah pri Dallasu (33,3 na tekmo). A v minulem letu so se napori zgolj kopičili, saj po koncu klubske sezone ni imel pravega počitka pred dvema reprezentančnima vrhuncema – v Kaunasu in Tokiu.
 

Poskušajo mu prodreti v možgane

Seveda ne moremo prezreti, da je avstralski junak Mills skoraj enajst let starejši in 18 centimetrov nižji, kar zahteva dodatno energičnost, da je na šestih tekmah v Tokiu igral le 50 sekund manj kot Dončić ter nosil podobno breme in odgovornost. Z odlikami vrhunskega vodje je proti Sloveniji prebil na parketu 38 minut, veliko metal, a tudi nedopustno veliko zadeval (iz igre 15:31), in dodal 9 asistenc ob dveh izgubljenih žogah. Toliko točk ni v minulih treh desetletjih slovenskim košarkarjem nasul nihče drug.

Do sobote jim je zadala najhujše udarce trojica s 36 točkami: legendarni Hrvat Dražen Petrović v kvalifikacijah za OI 1992, Portugalec Sergio Ramos na poti do EP 2003 in kitajski zvezdnik Yao Ming na SP 2006. Dončićev učinek proti Avstraliji? 22 točk (za tri 3:13), 8 skokov in 7 asistenc, a tudi 8 izgubljenih žog. »Vsi mi poskušajo prodreti v možgane in nekaterim uspe, kar je moja napaka. Star sem šele 22 let in moram se še marsikaj naučiti,« je priznal. Dvoboj za tretje mesto je bil namreč zgovoren odraz najboljših mož obeh zasedb. Avstralci so na poti do prvega olimpijskega odličja igrali živahno in sproščeno, medtem ko so težke misli in noge ustavile dotlej navdušujočo lahko konjenico iz Slovenije. V njej so vsi, najbolj Prepelič, Mike Tobey, Vlatko Čančar, Zoran Dragić in Jaka Blažić, jurišali za svojim generalom, ki je prevzel tudi lep del trenerskih manevrov, zadevali in garali v obrambi, dokler je šlo.


Zato lahko zdaj še toliko bolj cenimo vlogo Gorana Dragića na EP 2017. Najboljši je bil pri igri, povezovanju moštva v celoto, spodbujanju in pomirjevalnem premagovanju težkih trenutkov. S pravo mero in predvsem – neverjetno stanovitno.