Begunec, ekonomist in še nogometaš s potezo več

Olimpija je že po prvem dejanju zadnje četrtine nogometnega prvenstva ušla Mariboru za štiri točke. Nemalo zaslug za njen mini pobeg osem tekem pred koncem 1. SNL ima prvi zvezdnik Brava Mustafa Nukić, ki je v zaostali tekmi sredi minulega tedna prizanesel zeleno-belim: imel je zaključno žogo za zmago v mestnem dvoboju.

Po vodilni Olimpiji (0:0) so porazu z Bravom v 28. krogu ušli tudi Domžalčani (2:2), toda 30-letni Vičan je v drugem lokalnem derbiju pokazal, zakaj sodi v kategorijo mestnih uličnih mojstrov, kakršnih ni več. S prefinjenim golom (šestim v sezoni) in lucidno podajo (deveto) je v seštevku golov in podaj statistično ujel najkoristnejšega igralca, Olimpijinega tekmeca Đorđeja Ivanovića.
 

Olimpija se je rešila

»Olimpija nam je res ušla, odlično tekmo smo odigrali. Veliko priložnost sem slabo zaključil. Bil sem že utrujen, tekma je imela visok ritem in mi je že zmanjkovalo sape. V Stožicah je vse drugače, veliko igrišče, hitrejša trava. Po tekmi sem veliko premišljeval, kako bi se odločil, če bi se mi še enkrat ponudila priložnost. Pa se mi je zelo hitro proti Domžalam. Vse sem naredil tako, kot bi moral proti Olimpiji. Umiril sem se, pogledal, meril in zadel,« je pojasnil nesporni prvi mož mlade šišenske zasedbe, ki tudi v tej sezoni meša štrene favoriziranim tekmecem.


»Smo tam, kamor sodimo. Za kaj več bi morali biti odlični v napadu in obrambi. Brez enega ali drugega ni mogoče napasti prvih pet, smo jim pa blizu,« je ocenil fant z izjemno življenjsko izkušnjo in zgodbo o uspehu. V Slovenijo je prišel kot 18-mesečni begunec z materjo Fadilo iz Vlasnice. V BiH je divjala vojna, oče Beriz se je še bojeval in se v Sloveniji družini pridružil pozneje. Sestra Erma se je že rodila tu.

»Do šestega razreda osnovne šole smo bili begunska družina, najprej nastanjena v Višnji Gori, nato pa v begunskem centru na Viču, kjer zdaj z ženo Fadilo in dvema sinovoma, 26-mesečnim Amarjem in štirimesečnim Ilanom živimo na Viški ulici. Zato tudi pravim, da sem Vičan z Dolgega mosta in za vedno bom Vičan,« je izpostavil mestno lokalpatriotsko držo, ki je imela tudi logično športno poglavje.

»Moj klub je Svoboda, moj prvi trener je bil učitelj zgodovine Danilo Lukner,« je prav tako podčrtano z debelo poudaril ne prav stereotipni nogometaš.
 

Študiral in igral za zabavo

»Nikoli nisem mislil, da se mi bo nogometna kariera tako zasukala. Raje sem se odločil za študij ekonomije, morda tudi zato, ker takrat mladi fantje nismo dobili tako hitro priložnosti. Nogomet sem tudi sicer dojemal kot zabavo, tudi kot ljubezen, a imam še več konjičkov, eden je košarka. Rad jo igram. Po diplomi pri 24 letih sem za zabavo igral na Iliriji, šel v službo, potem pa se je vse postavilo na glavo. Res si nisem predstavljal, da bom profesionalno igral nogomet in celo najboljšega. Sicer ni mogoče veliko zaslužiti, ampak se da lepo živeti,« je kot pravi ekonomist delno predstavil poklic nogometaša v prvi slovenski ligi, v kateri se spet obeta hud dvoboj Olimpije in Maribora.


»Trenutno so res oboji v igralni krizi, ampak iz tekme v tekmo bodo boljši, zato bosta o prvaku odločala med seboj,« je poudaril nogometno ime minulega tedna, ki se je v 1. SNL tudi preobrazil iz strela v podajalca. V 2. SNL, v kateri je odigral 65 tekem, je dosegel 30 golov in 12 podaj. V 1. SNL je v 82 tekmah dosegel 12 golov in 16 podaj. A to so le številke, Mustafo je užitek videti, ko mu na tekmi uspeva nekaj več, nekaj nogometno pobalinskega. Poteza več, česar pri mlajših ni prav pogosto videti.