BIATLON
Biatlonski mundial naložba za prihodnost
Pri mednarodni zvezi razkrili nov tekmovalni koledar. Pokljuki dve tekmi svetovnega pokala v štirih letih.
Odpri galerijo
Pokljuka bo ostala na koledarju Mednarodne biatlonske zveze. FOTO: Matej Družnik
Seveda nam ni vseeno, ker smo ostali brez želenega obiska in tistega prepoznavnega utripa velikega dogodka v lokalnem okolju, toda to prvenstvo je lahko naša naložba za prihodnost. Tako mi je večkrat že pred začetkom Pokljuke 2021 poudaril Tim Farčnik kot generalni sekretar in prvi operativec svetovnega prvenstva v biatlonu. Podobne misli je ponovil tudi v teh dneh, ko gorenjska planota drugič doslej gosti biatlonsko karavano na največjem tekmovanju pisane sezone.
Jasno, omenjeni funkcionar si želi, da bi bilo slovensko prizorišče med tistimi rednimi v koledarjih, tako kot denimo Vitranc, Zlata lisica ali planiški finale sezone, toda zdaj je jasno, da popolne uresničitve želja ne bo doživel. Mednarodna zveza je namreč razgrnila načrt za naslednjo olimpijsko štiriletko, od 2022. do 2026., Pokljuka je v tej dobi dvakrat na seznamu, torej v vsakem drugem letu. Podobno kot Planica s svojo tekaško prireditvijo. Biatlonska zgodba je posebna.
Tu se od prvega tekmovalnega dne v zimi, po navadi je premiera bodisi na Švedskem bodisi na Finskem, športniki in športnice borijo za uvrstitve na enem prizorišču, selijo se skupaj, tako tudi ni pretirano široke palete stadionov. In nekateri so že čvrsto zasidrani – Oberhofa in Ruhpoldinga v Nemčiji, Anterselve, središča italijanskega biatlona in tudi prizorišča biatlonskega sporeda na zimskih olimpijskih igrah 2026, jasno tudi kultnega Holmenkollna nad Oslom, Hochfilzna na Tirolskem in nazadnje tudi Novega Mesta na Moravskem ne bo nihče umaknil s koledarja.
Razen če seveda z vlaka biatlonske karavane ne bodo izstopili sami. Toda dobrega posla ne kaže prekiniti, kuj železo, dokler je vroče, pravi stara ljudska resnica. In v upanju, da se bo zgodba o vendarle bolj prijaznih izidih o pandemiji, kot je to v zadnjih dneh pri nas, nadaljevala ter da se bo ta zlovešči virus končno preselil na smetišče zgodovine, seveda tudi prireditelji velikih tekem spet sanjajo o nabito polnih tribunah in množicah navdušenih gledalcev ob progi.
Pokljuka pri tem – žal – ne more tekmovati z Ruhpoldingom ali Novim Mestom v češkem geografskem prostoru, kjer je biatlon – pa naj zveni še tako neverjetno – v zadnjih letih po prepoznavnosti in gledanosti TV-prenosov ujel celo hokejske tekme! Vložek pri nas je realno manjši, prihodek kajpak prav tako.
Toda še vedno je zelo pomemben za preživetje panoge v Sloveniji. In zato je to prvenstvo, tudi v teh novih razmerah, zelo pomembna naložba. Polovičen izplen kandidature z dvema tekmama v štirih letih pa razkriva realno podobo moči biatlona pri nas, ki vendarle nima takšne domovinske pravice kot alpsko smučanje in skoki. Zato tudi Vitranc, lisica in Planica ostajajo tam, kjer so v biatlonu Ruhpolding, Oslo ali Anterselva – s prepoznavnimi tekmami iz leta v leto.
Jasno, omenjeni funkcionar si želi, da bi bilo slovensko prizorišče med tistimi rednimi v koledarjih, tako kot denimo Vitranc, Zlata lisica ali planiški finale sezone, toda zdaj je jasno, da popolne uresničitve želja ne bo doživel. Mednarodna zveza je namreč razgrnila načrt za naslednjo olimpijsko štiriletko, od 2022. do 2026., Pokljuka je v tej dobi dvakrat na seznamu, torej v vsakem drugem letu. Podobno kot Planica s svojo tekaško prireditvijo. Biatlonska zgodba je posebna.
Tu se od prvega tekmovalnega dne v zimi, po navadi je premiera bodisi na Švedskem bodisi na Finskem, športniki in športnice borijo za uvrstitve na enem prizorišču, selijo se skupaj, tako tudi ni pretirano široke palete stadionov. In nekateri so že čvrsto zasidrani – Oberhofa in Ruhpoldinga v Nemčiji, Anterselve, središča italijanskega biatlona in tudi prizorišča biatlonskega sporeda na zimskih olimpijskih igrah 2026, jasno tudi kultnega Holmenkollna nad Oslom, Hochfilzna na Tirolskem in nazadnje tudi Novega Mesta na Moravskem ne bo nihče umaknil s koledarja.
Pokljuško zasledovanjeBiatlonski konec tedna bo na svetovnem prvenstvu že tradicionalno zelo živahen. Danes bo na Pokljuki ženski sprint (14.30), jutri pa dve zasledovalni tekmi: moška ob 13.15 in ženska ob 15.30.
Razen če seveda z vlaka biatlonske karavane ne bodo izstopili sami. Toda dobrega posla ne kaže prekiniti, kuj železo, dokler je vroče, pravi stara ljudska resnica. In v upanju, da se bo zgodba o vendarle bolj prijaznih izidih o pandemiji, kot je to v zadnjih dneh pri nas, nadaljevala ter da se bo ta zlovešči virus končno preselil na smetišče zgodovine, seveda tudi prireditelji velikih tekem spet sanjajo o nabito polnih tribunah in množicah navdušenih gledalcev ob progi.
Na Češkem gledan kot hokej
Pokljuka pri tem – žal – ne more tekmovati z Ruhpoldingom ali Novim Mestom v češkem geografskem prostoru, kjer je biatlon – pa naj zveni še tako neverjetno – v zadnjih letih po prepoznavnosti in gledanosti TV-prenosov ujel celo hokejske tekme! Vložek pri nas je realno manjši, prihodek kajpak prav tako.
Toda še vedno je zelo pomemben za preživetje panoge v Sloveniji. In zato je to prvenstvo, tudi v teh novih razmerah, zelo pomembna naložba. Polovičen izplen kandidature z dvema tekmama v štirih letih pa razkriva realno podobo moči biatlona pri nas, ki vendarle nima takšne domovinske pravice kot alpsko smučanje in skoki. Zato tudi Vitranc, lisica in Planica ostajajo tam, kjer so v biatlonu Ruhpolding, Oslo ali Anterselva – s prepoznavnimi tekmami iz leta v leto.
