MOTOKROS
Bili smo že na tleh, pa smo se pobrali
Tim Gajser zadovoljen, da gre vse v pravo smer. V polfinalu lige prvakov je navijal za Barcelono.
Odpri galerijo
Tim Gajser zdaj bolj ceni uspehe. FOTO: Hondaproracing
MANTOVA – Dvakratni svetovni prvak v motokrosu Tim Gajser, ki se mu sicer včerajšnja preizkušnja v Mantovi ni izšla po željah, je dve sezoni padal in se iskal. Letos so se stvari sestavile, uvedel je nekatere spremembe, obrodile so sadove, zdaj deluje samozavestno in zadovoljno.
Ste si v mesecu premora med dirkama v Trentinu in Mantovi vzeli kaj časa zase?
»Nisem. Ves čas sem na polno vadil. Z dekletom sva sicer bila dva dni na morju na Krku, ampak tudi tam sem treniral.«
Predvidevam, da ste si prejšnji teden pogledali olfinale lige prvakov, saj je igrala Barcelona, za katero navijate. Kako komentirate njen izpad?
»Malo preveč so podcenjevali vse skupaj, preveč lahkotno so šli v tekmo, mislili so, da so se že uvrstili naprej. Podobno je bilo na drugi polfinalni tekmi, Tottenham je zmagal, potem ko je bil Ajax z eno nogo že v finalu. Obe tekmi sta dokaz, da moraš gristi do konca v katerem koli športu, naj bo to nogomet ali motokros. Dokler ni ciljne zastavice oziroma sodnikovega žvižga, ni konec.«
Zadnja dirka, tista pred mesecem v Trentinu, je bila pravi spektakel. Bi jo ocenili kot najbolj zanimivo v karieri?
»Bi. Povrhu je bila zame to ena od najpomembnejših zmag v karieri. Dve leti sem se iskal, nisem se našel, veliko je bilo tudi poškodb. Bili smo že na tleh, pa smo se spet pobrali. Pred sezono sem videl, da tako ne gre več naprej, moral sem narediti nekaj sprememb, pozitivno so vplivale name. Vesel sem, da sem se tako odločil in da gre vse v pravo smer.«
Kakšne spremembe?
»Ne bi zdaj o tem ... Z očetom sva imela razne pogovore. Tudi glede treningov. Imam novega kondicijskega trenerja. Spremembe so tudi na osebni ravni.«
Ste v Trentinu presenetili samega sebe?
»Ne. Vedel sem, da bo prišel ta trenutek. Na uvodnih dirkah sem imel pravo hitrost, tam pa se je vse sestavilo: starti so bili na visoki ravni, razpoloženje je bilo pravo, navijači so pripravili izjemno vzdušje. Zmaga je prišla ob pravem času in na pravem kraju.«
Se ob letošnjih uspehih vračajo občutki iz leta 2016, ko ste postali svetovni prvak?
»Drugače je. Leta 2016 sem postal prvak tik zatem, ko sem 2015. osvojil naslov v MX2. Pravzaprav mi je, odkar sem leta 2014 prišel med elito, šlo ves čas dobro in se je še stopnjevalo. Nato pa je dve sezoni padalo. Zdaj bolj cenim zmago, bolj sem hvaležen za vse, na prvem mestu je zdravje. Prej so se mi zdele zmage samoumevne.«
Vedno ste izražali spoštovanje do navijačev. V Trentinu so vam še posebno polepšali slavje.
»Hvaležen sem vsakemu navijaču posebej, ker si vzame čas za dirke, pride na svoj strošek. Najmanj, kar lahko dirkači naredimo zanje, je, da izmenjamo kakšno besedo in se fotografiramo z njimi.«
Kako k vam pristopajo Cairolijevi privrženci?
»Od nekdaj se v Italiji počutim kot doma. Od malega dirkam tam, delam z italijanskimi ekipami. Domači navijači pridejo do mene, mi dajo roko. Vidijo, da se s Tonyjem dobro razumeva. Želijo si seveda, da bi zmagal njihov favorit, a med sabo se družijo. To ni nogomet, pri katerem gredo navijači tudi prek meje. Ne vsi, nekateri. Igralci si na koncu tekme sežejo v roke, priznajo poraz, nekateri navijači pa ne, kar uničuje šport. S Tonyjem se spoštujeva. Tako nastanejo tudi lepe dirke – ostre, a čiste.«
Tim Gajser zdaj bolj ceni uspehe. FOTO: Hondaproracing
Ste si v mesecu premora med dirkama v Trentinu in Mantovi vzeli kaj časa zase?
»Nisem. Ves čas sem na polno vadil. Z dekletom sva sicer bila dva dni na morju na Krku, ampak tudi tam sem treniral.«
Predvidevam, da ste si prejšnji teden pogledali olfinale lige prvakov, saj je igrala Barcelona, za katero navijate. Kako komentirate njen izpad?
»Malo preveč so podcenjevali vse skupaj, preveč lahkotno so šli v tekmo, mislili so, da so se že uvrstili naprej. Podobno je bilo na drugi polfinalni tekmi, Tottenham je zmagal, potem ko je bil Ajax z eno nogo že v finalu. Obe tekmi sta dokaz, da moraš gristi do konca v katerem koli športu, naj bo to nogomet ali motokros. Dokler ni ciljne zastavice oziroma sodnikovega žvižga, ni konec.«
Zadnja dirka, tista pred mesecem v Trentinu, je bila pravi spektakel. Bi jo ocenili kot najbolj zanimivo v karieri?
»Bi. Povrhu je bila zame to ena od najpomembnejših zmag v karieri. Dve leti sem se iskal, nisem se našel, veliko je bilo tudi poškodb. Bili smo že na tleh, pa smo se spet pobrali. Pred sezono sem videl, da tako ne gre več naprej, moral sem narediti nekaj sprememb, pozitivno so vplivale name. Vesel sem, da sem se tako odločil in da gre vse v pravo smer.«
Kakšne spremembe?
»Ne bi zdaj o tem ... Z očetom sva imela razne pogovore. Tudi glede treningov. Imam novega kondicijskega trenerja. Spremembe so tudi na osebni ravni.«
Ste v Trentinu presenetili samega sebe?
»Ne. Vedel sem, da bo prišel ta trenutek. Na uvodnih dirkah sem imel pravo hitrost, tam pa se je vse sestavilo: starti so bili na visoki ravni, razpoloženje je bilo pravo, navijači so pripravili izjemno vzdušje. Zmaga je prišla ob pravem času in na pravem kraju.«
Se ob letošnjih uspehih vračajo občutki iz leta 2016, ko ste postali svetovni prvak?
»Drugače je. Leta 2016 sem postal prvak tik zatem, ko sem 2015. osvojil naslov v MX2. Pravzaprav mi je, odkar sem leta 2014 prišel med elito, šlo ves čas dobro in se je še stopnjevalo. Nato pa je dve sezoni padalo. Zdaj bolj cenim zmago, bolj sem hvaležen za vse, na prvem mestu je zdravje. Prej so se mi zdele zmage samoumevne.«
Vedno ste izražali spoštovanje do navijačev. V Trentinu so vam še posebno polepšali slavje.
»Hvaležen sem vsakemu navijaču posebej, ker si vzame čas za dirke, pride na svoj strošek. Najmanj, kar lahko dirkači naredimo zanje, je, da izmenjamo kakšno besedo in se fotografiramo z njimi.«
Kako k vam pristopajo Cairolijevi privrženci?
»Od nekdaj se v Italiji počutim kot doma. Od malega dirkam tam, delam z italijanskimi ekipami. Domači navijači pridejo do mene, mi dajo roko. Vidijo, da se s Tonyjem dobro razumeva. Želijo si seveda, da bi zmagal njihov favorit, a med sabo se družijo. To ni nogomet, pri katerem gredo navijači tudi prek meje. Ne vsi, nekateri. Igralci si na koncu tekme sežejo v roke, priznajo poraz, nekateri navijači pa ne, kar uničuje šport. S Tonyjem se spoštujeva. Tako nastanejo tudi lepe dirke – ostre, a čiste.«
