Bili so časi, ko je Maribor pomagal Olimpiji
Petra Amerška nogometni navijači vselej povežejo s starejšim bratom Vilijem, ki je v Olimpiji blestel od sezone 1967/68. Peter se je iz domačih Trbovelj v Ljubljano preselil osem let pozneje, ko je bil Vili prvi as zeleno-belih in eden najboljših vezistov v Jugoslaviji. Mlajši brat je bil zato pod posebnim drobnogledom. S trdim delom je po sezoni prilagajanja postal standardni član udarne postave in dodal svoj del izjemnega pečata bratov Ameršek v Olimpiji.
»Še danes v šali zbadam Vilija, ali se res ni niti malo zavzel zame. Vedno reče, da ne, ker si tega preprosto ni dovolil. On je bil eden glavnih zvezdnikov ekipe, meni pa je zabičal, naj garam in garam, saj da sem na pravi poti. Čez pol leta sem dobil prvo priložnost, šel sem čez pekel v zelo močni konkurenci,« se spominja 66-letni Peter, zadnji dve leti upokojenec, ki pomaga ženi Sandi pri vodenju gostinskega lokala.
Olimpija žal izgublja identiteto, stik z mestom, navijači.
Osem sezon zapored je bil motor Olimpije v zvezni vrsti. »Najraje se spominjam najuspešnejše sezone v prvi zvezni ligi 1982/83, ko smo bili sedmi z večino Slovencev v ekipi. Trener je bil Vukašin Višnjevac, ki nas je priganjal do skrajnosti, a v prostem času je pokazal drugačen, prijateljski odnos. Na zimskih pripravah na Jezerskem smo igrali v polmetrski snežni odeji. Zato smo pozneje na zelenici delovali lahkotno, igrivo. Drugi lep spomin pa so tri sezone v Olimpiji po vrnitvi iz Avstrije, torej pred razpadom Jugoslavije, ko smo se iz druge lige prek 1. B lige vrnili v elitno tekmovanje. Bil sem podaljšana roka Miloša Šoškića,« razkriva Pero in postreže z anekdoto: »Trenerja Šoškića sem povabil domov na večerjo, prišel je kot pravi gospod s šopkom za ženo. Tako kot on sem tudi jaz pil pivo. Naslednji dan me je pred treningom poklical na pogovor in kaznoval s tisoč nemškimi markami, ker sem pil pivo. Takšen je pač bil pravilnik, zato se nisem pritoževal. A po dveh pomembnih zmagah me je kot kapetana nagradil s tisoč markami. Šole je res znal.«
Kazensko postal direktor
Z osamosvojitvijo Slovenije je prišla tudi nova vloga za tedanjega veterana.
Pri komentiranju 1. SNL je brez dlake na jeziku: »Razočaran sem nad našim nogometom. Primanjkuje vrhunskih, doma vzgojenih igralcev. Danes imamo samo dva za najvišjo raven, Jana Oblaka in Josipa Iličića. Selektor Matjaž Kek bi lahko brez kančka slabe vesti povedal, da preprosto ne premoremo kakovosti za velike stvari.«
»Direktor sem postal čez noč. Predsednik kluba Ivan Zidar me je pozval na sestanek. Tam mi je sporočil, da sem postal vršilec dolžnosti direktorja. In to kazensko! 'Boš videl, kako je voditi klub, ko se ves čas nekaj pritožuješ,' mi je dejal Zidar. Pet let sem živel v strahotnem ritmu, hčerko Špelo sem videl le zjutraj, ko sem jo peljal v šolo, in zvečer, ko je že spala. Vsega sem se moral naučiti sproti, med drugim mi je pomagal takratni direktor Maribora Marjan Makari,« direktorski vrtiljak opiše sogovornik, ki je ob usihanju prej izdatne finančne podpore glavnega sponzorja SCT in zakulisnih igricah po petih sezonah spoznal, da nič ni večno. Iz nogometa je presedlal v gostinstvo, a ostal pozorni spremljevalec nogometnega dogajanja.
5
let je bil direktor Olimpije, ko je na začetku 90. let dominirala v Sloveniji.
Ko je govor o Olimpiji, ga kar stisne pri srcu. »Pred dobrimi tremi leti sem se pogovarjal z Milanom Mandarićem. Želel je slišati, kako gledam na Olimpijo. Sicer mi je potem obljubil, da me bo še poklical, a klica nisem nikoli dočakal. Dejal mi je, da imajo pod pogodbo 35 nogometašev in da imajo najboljši mesečno plačo 15.000 evrov in več. Da ne govorim o organiziranosti kluba. Bil sem zgrožen. Olimpija žal izgublja identiteto, stik z mestom, navijači, potencialnimi sponzorji in tako naprej. Moje srce še vedno bije za Olimpijo, nič nimam proti, če jo vodijo tujci, toda upam, da se bodo resno lotili tega posla,« pričakuje Peter Ameršek, legenda zmajev.
