SKOKI
Bilo ga je strah kot še nikoli prej
Jernej Damjan je že sredi februarja končal sezono. Po Tandejevem padcu je vesel, da mu ni treba na letalnico.
Odpri galerijo
Za Jernejem Damjanom je sila turbulentna sezona. FOTO: Matej Družnik
Jernej Damjan je že pred dobrim mesecem dni končal sezono v smučarskih skokih. O razlogih za ta korak in še marsičem zanimivem je 37-letni Ljubljančan spregovoril tudi za Slovenske novice.
Zakaj ste se odpovedali nastopom v Planici?
»Preprosto nisem dovolj dobro pripravljen za velikanko. Za menoj je sila turbulentna sezona. Vedno sem veljal za stabilnega skakalca. Letos pa sem naredil kakšnih 50 skokov, pri katerih sem se le za las izognil padcu.«
Kje je bil razlog za težave?
»Ne vem natančno, zanimivo pa je, da me je začelo v zraku vedno kriviti, ko sem imel na sebi tekmovalni dres z novim krojem. Ko sem odrinil z odskočne mize, preprosto nisem imel pravih občutkov, zaradi česar je bilo nato zame pretežko. Na tekmovanju za celinski pokal v Engelbergu sem prvi dan lepo stopnjeval nastope, drugi dan pa sem odprl z mahanjem po zraku in pristankom že pri 80 metrih. Po takšnem skoku potrebujem nekaj več časa, da si povrnem samozaupanje. Nisem več star 20 let.«
Kdaj ste končali sezono?
»Po tekmah v Willingenu na začetku februarja sva se s trenerjem Igorjem Medvedom odločila, da se moram resetirati oziroma izbrisati vse (slabe) občutke. Prišlo je namreč tako daleč, da me je bilo na Bloudkovi velikanki na treningu tako strah kot še nikoli prej. Če bi imel takšne težave na letalnici, bi bilo zelo veliko možnosti, da bi naredil salto, česar pa si niti najmanj ne želim. Na velikankah uživaš le takrat, ko dobro skačeš. Ker nisem bil v formi, mi ni preostalo drugega, kot da sem potegnil črto in si vzel premor.«
Kako ste videli padec Daniela Andreja Tandeja?
»Uf, obrnil sem se stran. To je moj refleks, saj ne maram gledati padcev. Daniel je podobno napako naredil že v sredinem prvem poletu za trening, a se je takrat dobro odzval. Ko je šel nato mimo mene, sem mu rekel, naj me neha strašiti, pa se mi je le nasmehnil. V četrtkovi poskusni seriji je storil enako napako, vendar s to razliko, da je vztrajal v položaju, zaradi česar se ni mogel izogniti padcu. Po tem, kar se mu je zgodilo, sem še toliko bolj vesel, da mi v teh dneh ni treba iti na vrh zaletišča.«
Sezona je bila sicer turbulentna tudi za vaše reprezentančne kolege, če se spomnimo dogodkov z decembrskega SP v Planici.
»Veseli me, da se stvari postavljajo nazaj na svoje mesto. Lepo je gledati naše fante, ko prihajajo s širokim nasmehom iz izteka. Odnosi znotraj ekipe so zelo dobri, komunikacija teče, vse je tako, kot mora biti.«
Nekateri so imeli pomisleke, ko so za glavnega trenerja imenovali Roberta Hrgoto – predvsem zaradi njegove mladosti.
»Ker sem tudi na naši zvezi predstavnik tekmovalcev, se je Hrgota tudi meni, ko sem se pogovarjal z vodilnimi možmi, zdel optimalna rešitev. Ob takšnih stresih, kakršen se je zgodil, potrebuješ selektorja, ki te bo znal umiriti, nasmejati in pripraviti na to, da boš mislil le na to, kar je pomembno. Robert to dobro zna. Če bi ga primerjal z Goranom Janusom, bi rekel, da imata oba – seveda v pozitivnem smislu – v sebi malo Balkanca. V tem pomenu, da se je bolje malo pošaliti kot znoreti.«
Zakaj ste se odpovedali nastopom v Planici?
»Preprosto nisem dovolj dobro pripravljen za velikanko. Za menoj je sila turbulentna sezona. Vedno sem veljal za stabilnega skakalca. Letos pa sem naredil kakšnih 50 skokov, pri katerih sem se le za las izognil padcu.«
Kje je bil razlog za težave?
»Ne vem natančno, zanimivo pa je, da me je začelo v zraku vedno kriviti, ko sem imel na sebi tekmovalni dres z novim krojem. Ko sem odrinil z odskočne mize, preprosto nisem imel pravih občutkov, zaradi česar je bilo nato zame pretežko. Na tekmovanju za celinski pokal v Engelbergu sem prvi dan lepo stopnjeval nastope, drugi dan pa sem odprl z mahanjem po zraku in pristankom že pri 80 metrih. Po takšnem skoku potrebujem nekaj več časa, da si povrnem samozaupanje. Nisem več star 20 let.«
Kdaj ste končali sezono?
»Po tekmah v Willingenu na začetku februarja sva se s trenerjem Igorjem Medvedom odločila, da se moram resetirati oziroma izbrisati vse (slabe) občutke. Prišlo je namreč tako daleč, da me je bilo na Bloudkovi velikanki na treningu tako strah kot še nikoli prej. Če bi imel takšne težave na letalnici, bi bilo zelo veliko možnosti, da bi naredil salto, česar pa si niti najmanj ne želim. Na velikankah uživaš le takrat, ko dobro skačeš. Ker nisem bil v formi, mi ni preostalo drugega, kot da sem potegnil črto in si vzel premor.«
Kako ste videli padec Daniela Andreja Tandeja?
»Uf, obrnil sem se stran. To je moj refleks, saj ne maram gledati padcev. Daniel je podobno napako naredil že v sredinem prvem poletu za trening, a se je takrat dobro odzval. Ko je šel nato mimo mene, sem mu rekel, naj me neha strašiti, pa se mi je le nasmehnil. V četrtkovi poskusni seriji je storil enako napako, vendar s to razliko, da je vztrajal v položaju, zaradi česar se ni mogel izogniti padcu. Po tem, kar se mu je zgodilo, sem še toliko bolj vesel, da mi v teh dneh ni treba iti na vrh zaletišča.«
Drugi tekmovalni dan jo je v Planici tekmovalcem zagodel veter, tako da so izvedli le eno serijo. Zmage se je veselil Nemec Karl Geiger (232 metrov), naš junak pa je bil je bil Bor Pavlovčič na 3. mestu (227,5) in tako tretjič v sezoni na stopničkah. Tik za njim je bil 4. Domen Prevc (223,5), drugi Slovenci pa so se razvrstili takole: 11. Peter Prevc (216), 12. Žiga Jelar (223), 19. Anže Semenič (217), 21. Lovro Kos (220), 22. Cene Prevc (232,5), 26. Anže Lanišek (212), 35. Timi Zajc (201,5), 47. Tilen Bartol (200,5), 54. Žak Mogel (179,5), 58. Rok Justin (182), 65. Tjaš Grilc (171).
Sezona je bila sicer turbulentna tudi za vaše reprezentančne kolege, če se spomnimo dogodkov z decembrskega SP v Planici.
»Veseli me, da se stvari postavljajo nazaj na svoje mesto. Lepo je gledati naše fante, ko prihajajo s širokim nasmehom iz izteka. Odnosi znotraj ekipe so zelo dobri, komunikacija teče, vse je tako, kot mora biti.«
Nekateri so imeli pomisleke, ko so za glavnega trenerja imenovali Roberta Hrgoto – predvsem zaradi njegove mladosti.
»Ker sem tudi na naši zvezi predstavnik tekmovalcev, se je Hrgota tudi meni, ko sem se pogovarjal z vodilnimi možmi, zdel optimalna rešitev. Ob takšnih stresih, kakršen se je zgodil, potrebuješ selektorja, ki te bo znal umiriti, nasmejati in pripraviti na to, da boš mislil le na to, kar je pomembno. Robert to dobro zna. Če bi ga primerjal z Goranom Janusom, bi rekel, da imata oba – seveda v pozitivnem smislu – v sebi malo Balkanca. V tem pomenu, da se je bolje malo pošaliti kot znoreti.«
