Blaž Kavčič: Ne le brez prsta, lahko bi kar umrl
Prav posebna vloga v teh turških dneh med odličnimi predstavami slovenskih teniških igralk, ki so si včeraj po zmagah Pie Lovrič in za njo še Kaje Juvan, torej že dva dni pred koncem turnirja v 1. evro-afriški skupini, zagotovile nastop v kvalifikacijah višjega razreda, pripada Blažu Kavčiču. Z nekdanjim igralcem smo se pogovarjali o pomoči v štabu slovenske ženske reprezentance ter njegovi hudi okužbi z bakterijo lani v ZDA.
Kako je nastalo sodelovanje z žensko vrsto, kako zdaj po teh prvih dneh v Turčiji gledate na moč ekipe, ki si je zagotovila novembrski prestižni dvoboj proti eni od članic svetovne skupine?
»Zame je bil najprej šok, ko sem se zavedel, da ne bom več mogel igrati profesionalnega tenisa. Življenje se ti v hipu postavi na glavo. A na srečo sem se hitro znašel v trenerskem poslu, sodelujem z dvema mladima igralcema, Matic Križnik je denimo že med 100 na svetovni mladinski lestvici, dolgoročno razmišljam o prihodnosti. Ženska reprezentanca? Povabil me je glavni trener Andrej Kraševec, spoznavam, da je prav lepo biti član štaba takšne ekipe, kot je zdaj ta naša. Tudi Kaja Juvan in Tamara Zidanšek, ki ju športna javnost najbolj pozna, imata še veliko rezerv in lahko le upam, da bom tudi njima lahko veliko pomagal.«
Kaj pa se je pravzaprav zgodilo s tistim vašim vnetjem v roki, da ste morali čez noč prekiniti športno pot?
»V karieri se mi je nabralo res veliko poškodb, toda ni telesne bolečine, ki bi jo lahko primerjal s to zadnjo iz New Yorka. Po mestu sem taval z zatečeno roko zaradi bakterije, iskal po lekarnah antibiotike, nič mi ni pomagalo. Bilo je le vprašanje, če grem takoj v bolnišnico ali pa na letalo proti domovini. Ko sem slišal, kako draga bi bila operacija, sem se le odločili potrpeti na poti, po kateri so me nemudoma odpeljali na urgentni oddelek v bolnišnico, tam pa sem bil že naslednjih pet dni. Ker se me je že lotila sepsa, ni šlo le zato, da bi lahko ostal brez otečenega prsta, lahko bi namreč celo umrl ...«
A pojdiva raje k bolj prijetni vsebini sedanjega teniškega utripa – odličnim predstavam slovenskih reprezentantk, ki so si po zaporednih zmagah proti Gruziji, Avstriji, Hrvaški in Bolgariji že dva dni pred koncem zanimivega turnirja v Beleku zagotovile prestižni novembrski dvoboj z eno od dosedanjih članic svetovne skupine – kako doživljate ta uspeh, kako vidite v prihodnje naši udarni igralki Zidanškovo in Juvanovo?
»Navdušen sem nad obema, kako delujeta te dni v reprezentanci. Kaja ima tu enega od svojih trenerjev, Tamara prav tako, a vsi skupaj res imenitno sodelujemo in le želim si, da bi bilo tako tudi v prihodnje. Nobene slabe volje ni bilo, ko Tamari takrat proti Avstrijki ni šlo, Kaja ji je potem pri dvojicah pomagala, kdaj naslednjič bo pač obratno. Sicer pa ne poznam niti enega teniškega igralca na svetu, ki ne bi imel rezerve. Pomislite, tudi Roger Federer je imel v enem trenutku že 15 lovorik za grand slam, pa je poklical na pomoč Ivana Ljubičića, saj si je želel izboljšati backhand. Tudi obe naši omenjeni igralki zdaj vadita s tujimi strokovnjaki, kar je koristno. Zdaj igrata na višji ravni kot lani v Portorožu, kjer sem ju nazadnje videl v živo.«
