Bog Beograda spet pri nas

V 3. slovenski nogometni ligi Vzhod so končali obračune za letošnje koledarsko leto. Šmartno je na vrhu, pri dnu pa Veržej, ki bi rad navzgor. Pri tem računajo, da jim bo v veliko pomoč Milko Djurovski, ki je v zadnjih krogih jeseni sedel na klop.

»Klicali so me, situacija ni bila najboljša. Prvi del sezone je končan. Prišel pa sem v pravo nogometno mesto,« uvodoma pove 56-letni Djurovski, ki pohvali mladinski pogon in je vesel, da je zdaj premor, dela pa se veseli. »Nihče te ne bo vzel za trenerja, če bo prvi na lestvici. Na to ne gledam kot na krizo, ampak kot priložnost in izziv,« nadaljuje Milko, ki še vedno zelo uživa v nogometu.

Saj mu je bil zapisan v DNK. Rodil se je v Tetovu, živel pa v eni od sosednjih vasi. Oče, dve leti je pokojni, mama pa živi pri Milkovi sestri v Strumici, je bil soliden igralec, nam zaupa. »Spomnim se, kako naju je z bratom oblačil v dres Crvene zvezde in naju slikal. Želel si je, da bi nekoč tudi midva zaigrala za Zvezdo, za katero je navijal.«
 

Z denarjem za denar

»Da boš razumel,« začne Milko in dodaja: »Danes starši naredijo vse, da bi otroka spravili v ekipo, klub, tudi ali predvsem zaradi denarja! Tudi zato, ker bi tako zadovoljili svoje neuresničene sanje. Včasih je bilo drugače. Moj oče je imel rad nogomet, bil je velik navijač in je upal, da nama uspe. Mi smo bili z vasi,« pojasni Milko, ki pa je z bratom Boškom udejanjil očetove sanje.

Boška je prva opazila prav Crvena zvezda, omenil pa je, da ima doma mlajšega brata. Zato so Beograjčani spremljali tudi njega in se je kmalu znašel v ekipi. Vmes je bil tri mesece posojen v t. i. podružnico Čukarički, kjer je zabil 15 golov, v Crveni zvezdi pa je ostal vse do leta 1986. »Beograd je bil moj dom. Tako v Crveni zvezdi kot Partizanu sem se imel fenomenalno. To so bili za šport izjemno dobri časi, zato govorim o športni nostalgiji za Jugoslavijo, ki je bila izjemno močna v vseh kolektivnih športnih. Bili smo pravi športni narod,« se dotakne teh časov, potem pa pojasni, kako je bilo, ko si je leta 1986 nadel dres mestnega tekmeca Partizana.
 

Navijaška romantika

»Povsem normalno. To so bili časi, ko je bil športnik bog. Ne glede na navijače – pravi navijači so te cenili in spoštovali. Spomnim se medsebojnih tekem v Beogradu, ko sem po selitvi v Partizan po srečanju sedel na pijači z navijači Crvene zvezde. Objemali so me, me imeli radi, spraševali pa so me le to, zakaj sem se preselil,« opiše čase navijaške romantike, ki je danes v taki obliki ni več. V Beogradu se je zaljubil v Slovenko iz Maribora, leta 1990 pa šel prvič na tuje.


»Ne pozabimo, iz Jugoslavije nismo mogli pred 28. letom starosti. Tudi zato smo imeli zelo kakovostno prvenstvo in ekipe, pa precej težje je bilo priti v prvo ligo in se tam uveljaviti,« opozarja Milko, ki se je tesal ob Duletu Saviću in se boril za svoje minute, v dresu članske ekipe Crvene zvezde pa je debitiral pri 16 letih in treh mesecih.
 

Vrnitev v Slovenijo

Prvič je tujino izkusil v nizozemskem Groningenu, leta 1994 pa je prišel v Maribor. »To so bili težki in nestabilni časi, na območju nekdanje skupne države pa vojna, zato sva se z ženo vrnila v Slovenijo,« pojasni Milko, ki je potem igral še v Nimesu, Železničarju Maribor, Rogozi, Bistrici, Malečniku, Rudarju Prijedor, Ljubljani in Bežigradu. Trenersko pot je začel pri Železničarju, potem pa vodil tudi Dravo, Nafto, Maribor, Vardar, Belasico, Pöllau, Zlate Moravce, Zavrč in Slavijo Sarajevo. Ko beseda nanese na legende svetovnega formata, na prvo mesto postavi Maradono.


»Igral sem proti njemu, o Peléju sem le slišal. Spomnim se, da je Maradona podpisal pogodbo za tri milijone, danes pa imata Ronaldo in Messi po 500 milijonov. Razlike so enormne, a Maradona bi danes moral imeti milijardo. So pač drugi časi,« doda Djurovski.