Bojevnik bi šel s Slovenijo takoj v vojno

Ko so pri sežanskem CB24 Taboru pozimi napovedali, da bo na trenerski stolček sedel Mauro Camoranesi, so bili nejeverni tomaži v večini. Ko je res sedel, so bili spet v večini, ker so menili, da je zanj povsem neznana in neugledna slovenska liga zalogaj, ki mu ne bo kos. Zdaj, ko je nekoč odlični zvezni igralec Tabor obdržal v 1. SNL, je 43-letni Argentinec z naslovom svetovnega prvaka v italijanskem dresu eden od strokovnjakov, ki je osvežil SNL, vpeljal nove prijeme in poglede. A je tudi mož, ki jutri lahko zamaja Olimpijine šampionske temelje.

Premorete še dovolj motiva in moči, da v Stožicah pripravite senzacijo, mister?
»Želim zmagovati. Zmagovati želijo tudi igralci. Vsi želimo biti uspešni, vsi radi tekmujemo, vsi želimo imeti čim boljši nogometni življenjepis. Vsi imamo tudi osebne motive. Prvenstvo je treba izpeljati brez repov, regularno, do zadnje tekme je treba biti tekmovalen. Treniramo odlično in igralci ne popuščajo. To bo najlažja tekma, ker ponuja najboljše možne izzive in aktivira vse najboljše, kar imamo.«

Zakaj slovenska liga, ki ni prav visoko na lestvici zahtevnosti in kakovosti, zakaj Slovenija, majhna, vse prej kot nogometna država?
»Prvi stik je sprožil Giovanni Galli (nekoč odlični vratar Fiorentine, Milana, Napolija, op. p.), ki me je seznanil z glavnim pokroviteljem Denisom. Ta mi je predstavil projekt Tabora. Potem je steklo in ni bilo veliko pomislekov. To je nogomet, ker vsi, ki prihajamo z drugih celin, želimo delovati v Evropi in v prvi ligi. Nimajo vsi te sreče, za mene pa je prva liga vedno prva liga. Največ in najboljše, kar je mogoče, kjer koli. Slovenija je ena od najmirnejših držav na svetu.«

Ste zadovoljni v Sloveniji?
»Zelo dobro se počutim tu, srečen sem, ker je vse umirjeno in lahko delam brez stresa. Seveda sem jo poznal že od prej. Dobro se spomnim reprezentančnega poraza v Celju. Vem, da je bil zadnji na poti do naslova svetovnega prvaka.«

Ste se že pred prihodom seznanili s SNL?
»Gledal sem veliko tekem, natanko sem se seznanil, kako igrajo klubi, kakšne zamisli imajo in kakšna je liga. Ko sem opravil temeljito analizo, sem potegnil črto in se odločil, da bo Tabor igral drugače, tako kot noben klub v prvi ligi. Opazil sem, da je jeseni prejemal preveč golov, a je imel igralce za sistem igre, ki ga imamo. Odšel je tudi postavni Predrag Sikimić, moral sem spremeniti način igre. Videl sem, da imamo veliko rezerve na bočnih položajih, napadalno trojko smo sestavili brez klasičnega napadalca, toda z gibljivimi igralci, po profilu so vsi napadalci.«

Spomladi ste premagali Maribor, Celje je za las ušlo porazu. Olimpija je še dolžnica ...
»Olimpija je imela srečo. Z vsemi smo bili enakovredni, kar pomeni, da smo naredili, kar smo želeli. Edina, ki nas je taktično ukanila in presenetila, je bila Mura. Ante Šimundža me je prelisičil. Toda le v prvem polčasu. Ob odmoru sem se takoj odzval in potem je bila tekma povsem drugačna. Točk pa imamo ravno toliko, kot smo si jih zaslužili. Kako ocenjujem Celje in Maribor? Celje napada naprej, napada z veliko tehnike ter gibljivosti. Maribor je najbolj evropski, sicer z manj domišljije v igri, toda z veliko fizike. Olimpija je odlična od zvezne vrste naprej.«

Tabor naj bi bil preoster, takšen ste bili tudi vi kot igralec: nepopustljiv, agresiven, guerrero (bojevnik).
»Res je, bojevnik s tehniko. To je moj ideal zveznega igralca. Po slovenskih merilih oziroma sodniških igramo preostro, toda s tem se ne strinjam. Prejeli smo preveč rumenih kartonov, sodniki so jih delili prelahko. Nismo si jih zaslužili. Če bi obstajal VAR, bi to potrdil. In da, strinjam se, da je VAR dobrodošla pomoč v nogometu, ki je sicer igra stikov, zato tudi trkov in trših prijemov. Mi igramo tako, kakršen je moj značaj.«

Se v SNL igra premehko? Kako dojemate nogomet, kot igro, strateško bitko?
»Takole bom rekel: zgodovinsko so bili Balkanci vedno telesno močni, toda premehki v igri. Spremljam tudi hrvaško in srbsko ligo. Takoj se opazi razlika v primerjavi s slovensko, hrvaška liga je močnejša, boljša, srbska še agresivnejša. Sicer je nogomet zanimiv in vznemirljiv tudi zato, ker je igra goljufije. Vedno nekoga poskušaš preigrati, prelisičiti, premagati z zvijačo ali kako drugače. Na primer, ti greš na desno stran, žogo porineš na levo, ne gledaš igralca, a mu podaš. Delaš gibe, ki jih tekmec ne pričakuje. Je igra, ki jo narekujejo gibanje telesa, oči, glava. To je igra, v kateri goljufaš. In to celo treniraš.«

­­Ste v majici slovite glasbene metal skupine Iron Maiden. Je to naključje ali izžareva vaš značaj? Na igrišču ste bili res nepopustljivi borec, ampak v pogovoru delujete umirjeno in prijazno. Kot pravi, ljubeči oče, mož. Ste načrtovali pet otrok?
»Sem rocker, metalec, rock'n'roll je del mojega značaja. Sem tipičen Argentinec, ki je odraščal v klasični delavski družini. Oče je bil polprofesionalen nogometaš. Ko sem od doma, najbolj pogrešam starše in sestro. Vedno sem si želel veliko otrok. Pet, več ne. Najstarejši sin ima 22 let, najmlajša Victoria je stara sedem. Prišla je po štirih sinovih. Bila je zadnja, zato sva ji z ženo Karin dala takšno ime. Če bi bil tudi peti otrok sin, bi bil zadnji. Nihče od sinov ne bo nogometaš, srednji je ragbist. V četrtek so vsi prišli v Sežano.«

Katera tekma vam je najbolj ostala v spominu?
Prva, ki sem jo začel v prvi enajsterici v Italiji. V sezoni 1990/2000, ko sem bil član Verone, je bil tekmec Inter. Bilo je 2:2, a spomnim se je tudi po tem, da je v njej igral Slovenec, oprostite Slovak, Greško. Vedel sem, da me bo pokrival in da bom užival v tekmi. V spominu mi je ostal tudi Maradonov klic dan pred finalno tekmo SP. Čestital mi je, dejal, naj mirno spim, ker bomo svetovni prvaki.«

Večji del kariere ste igrali v Italiji. Nekoč je veljalo, da je najboljša reprezentanca na svetu tista, ki bo imela v moštvu največ »Italijanov«. Jih ima Argentina premalo?
»Veliko se je spremenilo v desetih, dvajsetih letih. Nekoč je bilo pri najboljših reprezentancah več kot pol 'Italijanov', zdaj sta v ospredju angleška in španska liga, zato je tam tudi veliko Argentincev. Italijanska liga je sicer konkurenčna z nemško, francoska zaostaja. Argentinci se v Italiji odlično znajdemo tudi zato, ker smo si z Italijani značajsko podobni. Podobno igramo, srčno in bojevito. Brazilci potrebujejo več časa.«


Ali menite, da bi bila Argentina svetovni prvak, če bi Lionel Messi morda igral še kje drugje, in ne le za Barcelono in v Španiji, morda tudi v Italiji?
»Morda nekoč, zdaj je prepozno za Italijo. Sicer menim, da je Messijeva zgodba z Barcelono lepa in je ne bi bilo treba spreminjati.«

Kdo je vaš nogometni idol oziroma kdo je najboljši argentinski nogometaš v zgodovini in kdo italijanski?
»Diego Maradona je pred Lionelom Messijem, toda igralec po mojem okusu je bil Mario Kempes. Italijanske nogometne zgodovine ne poznam tako dobro, ampak izbral bi Roberta Baggia, ob boku njem bi postavil še Gianluigija Buffona. Samo enkrat se rodi takšen, kot je on.«

Kdo je po vaši oceni nogometaš, ki je najboljši in ni Lionel Messi ali Cristiano Ronaldo?
»Absolutno bi izbral Neymarja. Od trenutka, ko je zapustil Barcelono, je bila za 30 odstotkov slabša.«

Zanimivo, v zadnjih letih je zaznati trend, da Argentinci in Brazilci laskate drug drugemu, kot da ne bi bili največji tekmeci na igrišču, v Južni Ameriki tudi zunaj športnih aren. Čemu pripisujete tak zasuk od nasprotnikov do prijateljev?
»Najprej bi povedal, da ne gre za nikakršen zasuk ali sovraštvo. Ko se pomerimo, smo res tekmeci, ko ne, smo prijatelji in tudi prijateljujemo, saj nazadnje igramo v istih klubih. Tekmovalnost ali sovraštvo so bolj ko ne v preteklosti spodbujali mediji, zdaj je vse drugače, ker se je svet spremenil in ni mi všeč, v kakšno smer se je spremenil. Pred tridesetimi leti ni bilo nič drugače: kako bi lahko Maradona rekel, da je zanj najboljši napadalec, s katerim je igral, Brazilec Careca (z njim je igral pri Napoliju v drugi polovici osemdesetih letih minulega stoletja, op. p.).«


Izpostavili ste Neymarja, toda kako bi se trener vaših načel sprijaznil z njegovo muhavostjo in nepredvidljivostjo?
»Povsem preprosto. Če obstajajo igralci, ki znajo več, ki odstopajo od drugih, ki so posebni, se jih ne spreminja. Moje načelo je takšno, da ne bi spreminjal najboljšega, temveč bi spreminjal in prilagajal 99,9 odstotka drugih.«

Pred dnevi je viselo vprašanje, ali bo Slovenija potrebovala novega selektorja. Bi sprejeli izziv?
»Seveda, reprezentanca je reprezentanca. Nimam strahu iti v vojno, in je enako, kot bi prevzel klub.«