SODNIK
Bolj sliši dihanje kolegov kot navijače
Damir Skomina navdušil v finalu lige prvakov v Madridu. Najboljši slovenski sodnik si ni postavljal dolgoročnih ciljev.
Odpri galerijo
Damir Skomina pogosto posluša, česa vse se pri nas ne da storiti. FOTO: Jože Suhadolnik
BRDO PRI KRANJU – Finale nogometne lige prvakov so – ravno prav – zaznamovali tudi slovenski sodniki. Damir Skomina, Robert Vukan in Jure Praprotnik so izpolnili temeljni cilj: v Madridu niso vplivali na razplet angleškega derbija med evropskim prvakom Liverpoolom in Tottenhamom. Glavni med njimi, 42-letni Koprčan Skomina, je najmlajšim kolegom sporočil, da se splača vztrajati na zahtevni poti nogometnega sodnika.
»Ne obstaja sodnik, ki bi po tekmi finala lige prvakov rekel, da je možno iti še višje. A pred nami so novi izzivi, naslednji je že konec tedna, ko bomo sodili na eni od tekem v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo leta 2020. Nikdar si nisem postavljal dolgoročnih ciljev. Že prej sem si rekel, da bom šel korak za korakom in videl, do kam lahko sežem,« je razkril Skomina.
Mlajše kolege je opozoril, naj vztrajajo, saj sodniška pot ni lahka. »Mi smo le servis nogometu, vsaj jaz gledam na izziv tako, saj so v ospredju nogometaši, ki igrajo tekme le zavoljo navijačev. Tudi zato moraš biti značajsko močan, veliko je pritiskov že v zgodnjem začetku: od staršev do trenerjev in šele na koncu navijačev ter medijev. Lahko si izoblikuješ močan značaj, ki ti pride prav tudi v zasebnem življenju,« je zatrdil Skomina, ki pogosto posluša, česa vse se pri nas ne da.
A primeri Dončića, Dragića, Kopitarja, Handanovića, Iličića in drugih razkrivajo, da se da veliko. Treba si je postaviti pot in na njej vztrajati.
Sodniki po kodeksih NZS in UEFA ne morejo komentirati dogodkov med finalom lige prvakov, torej Skomina ni mogel neposredno pojasniti niti rekordno hitro dosojenega kazenskega strela v 23. sekundi tekme.
»Iz zornega kota sojenja je šlo za normalno tekmo, mislim, da sem dosodil le 12 prekrškov. Ekipi sta želeli igrati nogomet, zato smo jima to omogočili. Tudi ko kdaj ne dosodimo prekrška in pustimo prednost, s tem sprejmemo odločitev,« je pojasnil Koprčan. Ne obremenjuje se z morebitnimi pripombami, da je imel morda prednost zavoljo tega, ker je na čelu Uefe njegov rojak Aleksander Čeferin. Mednarodni sodnik je namreč že od leta 2003: »To je 16 let, mar ni to dober dokaz kontinuitete? Moja odgovornost je zgolj sprejemanje odločitev na igrišču.«
Pred tekmo si ne naloži odvečnega pritiska: »Pritisk pred finalom lige prvakov je seveda enormen, a ne dovolim, da bi me to prevzelo, saj potem ne bi mogel delovati. Šele doma, ko sem si ogledal finale v posnetku, sem zares opazil, kakšen event je to. Med tekmo nosimo slušalke – zaradi komunikacije s pomočniki in VAR –, v resnici zelo malo slišiš vrvež na stadionu. Močneje slišiš dihanje kolegov kot navijače. Le tako lahko ostaneš osredotočen na dogodke na igrišču.«
Damir Skomina pogosto posluša, česa vse se pri nas ne da storiti. FOTO: Jože Suhadolnik
»Ne obstaja sodnik, ki bi po tekmi finala lige prvakov rekel, da je možno iti še višje. A pred nami so novi izzivi, naslednji je že konec tedna, ko bomo sodili na eni od tekem v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo leta 2020. Nikdar si nisem postavljal dolgoročnih ciljev. Že prej sem si rekel, da bom šel korak za korakom in videl, do kam lahko sežem,« je razkril Skomina.
Mlajše kolege je opozoril, naj vztrajajo, saj sodniška pot ni lahka. »Mi smo le servis nogometu, vsaj jaz gledam na izziv tako, saj so v ospredju nogometaši, ki igrajo tekme le zavoljo navijačev. Tudi zato moraš biti značajsko močan, veliko je pritiskov že v zgodnjem začetku: od staršev do trenerjev in šele na koncu navijačev ter medijev. Lahko si izoblikuješ močan značaj, ki ti pride prav tudi v zasebnem življenju,« je zatrdil Skomina, ki pogosto posluša, česa vse se pri nas ne da.
A primeri Dončića, Dragića, Kopitarja, Handanovića, Iličića in drugih razkrivajo, da se da veliko. Treba si je postaviti pot in na njej vztrajati.
Sodniki po kodeksih NZS in UEFA ne morejo komentirati dogodkov med finalom lige prvakov, torej Skomina ni mogel neposredno pojasniti niti rekordno hitro dosojenega kazenskega strela v 23. sekundi tekme.
»Iz zornega kota sojenja je šlo za normalno tekmo, mislim, da sem dosodil le 12 prekrškov. Ekipi sta želeli igrati nogomet, zato smo jima to omogočili. Tudi ko kdaj ne dosodimo prekrška in pustimo prednost, s tem sprejmemo odločitev,« je pojasnil Koprčan. Ne obremenjuje se z morebitnimi pripombami, da je imel morda prednost zavoljo tega, ker je na čelu Uefe njegov rojak Aleksander Čeferin. Mednarodni sodnik je namreč že od leta 2003: »To je 16 let, mar ni to dober dokaz kontinuitete? Moja odgovornost je zgolj sprejemanje odločitev na igrišču.«
Podrobna priprava na tekmo"Pri predložkih je dobro vedeti, na koga običajno leti žoga, da veš, kje lahko pričakuješ vlečenje za majico. Vedeti moraš tudi, kdo je lider ekipe, da veš, s kom vzpostaviti stik, s katerim ohranjaš nadzor. Ni nujno, da je to kapetan; obstajajo tihi liderji in take posameznike je treba pridobiti na svojo stran. To so malenkosti, ki lahko naredijo veliko razliko," je pojasnil Skomina.
Pred tekmo si ne naloži odvečnega pritiska: »Pritisk pred finalom lige prvakov je seveda enormen, a ne dovolim, da bi me to prevzelo, saj potem ne bi mogel delovati. Šele doma, ko sem si ogledal finale v posnetku, sem zares opazil, kakšen event je to. Med tekmo nosimo slušalke – zaradi komunikacije s pomočniki in VAR –, v resnici zelo malo slišiš vrvež na stadionu. Močneje slišiš dihanje kolegov kot navijače. Le tako lahko ostaneš osredotočen na dogodke na igrišču.«
