Bombač bi zgodbo končal v Parizu
Tako kot njegova nekdanja nadrejena Veselin Vujović in Ljubomir Vranješ je tudi Uroš Zorman na mestu selektorja reprezentance debitiral z zmago. Sredina proti Italiji (29:28) mu ni dala veliko zadoščenja. Jasno je, da rokometni premier ne bo imel 100 dni miru.
Če bo Slovenijo aprila prek Srbije popeljal na SP, bo na najboljši način odgovoril kritikom. A najprej je treba izločiti Italijane in jim jutri v legendarnem celjskem Golovcu (14.30) pokazati, kdo je bil štirikrat v polfinalih velikih tekmovanj in trikrat na olimpijskih igrah. Slovenci še nimamo razvite navijaške kulture. Še preden je Zorman prevzel vajeti reprezentance, so ga mnogi že začeli rušiti. Na roko jim je šla slaba predstava v Padovi.
Olajševalne okoliščine, da so pred tekmo opravili le en skupen trening, da so se vrnili po zaostanku za štiri gole in da azzurri niso več amaterji, jih ne zanimajo. Pri Italijanih je drugače, odnos do reprezentance je tam prav poseben. Če bi denimo nogometaši Italije za gol premagali Andoro, bi se zmrdovali le kolumnisti, ljudje bi slavili zmago. Za nameček Rokometna zveza Slovenije Zormanu ne bi mogla izbrati bolj kočljivega prizorišča domače premiere, v Celju nikdar ni bil posebno priljubljen.
Vseeno bo v nekdanjem hramu slovenskega rokometa reprezentanca imela podporo, kakršno si zasluži, ne nazadnje je v zadnjih desetih letih dosegla več odmevnih rezultatov kot v 20 pred tem.
Poklon pionirjem
Visoka zmaga z Italijo bi v izbrano vrsto vrnila samozavest, ki bo še kako potrebna, ko bo v večjo celjsko dvorano Zlatorog prišla Srbija. Zorman je opravil veliko sprememb v primerjavi z ekipo, ki je razočarala na januarskem evropskem prvenstvu na Madžarskem. Vrnili so se izkušeni Klemen Ferlin, Matej Gaber in Dean Bombač.
Slednji naj bi imel osrednjo vlogo pri organizaciji igre, vendar mu v Padovi ni šlo, verjetno je želel preveč, potem ko ga dolgo ni bilo poleg. Kazalo je že, da ga sploh ne bo več. »Sprijaznil sem se že s tem, da je moje reprezentančne zgodbe konec. Leto in pol me bi bilo. Toda zgodila se je sprememba in odzval sem se Zormanovemu vabilu. Rekel sem si, še enkrat bom poskusil, ta olimpijski cikel je kratek, že čez dobri dve leti bo Pariz, in to je moj cilj,« v novo zgodbo verjame član Pick Szegeda.
Na prvi tekmi se je izkazal Aleks Vlah, eden od štirih igralcev Celja Pivovarne Laško. »Vesel sem, ker je izrabil odsotnost Boruta Mačkovška in pokazal veliko zrelosti za mladega igralca. Dal nam je novo dimenzijo,« je someščana iz Kopra pohvalil Deki, prepričan, da bo Slovenija pokazala boljši obraz: »Italijanom bomo pokazali, kdo je tukaj gospodar.« Na tekmi bodo zaznamovali 30. obletnico prve zmage za samostojno Slovenijo, 18. marca 1992 je premagala prav Italijo z 19:13.
Takrat so bili pionirji Rolando Pušnik, Jani Čop, Tettey Banfro, Iztok Puc, Tomaž Tomšič, Boštjan Strašek, Jani Kontrec, Uroš Šerbec, Bojan Voglar, Vito Selčan, Borut Plaskan, Tomaž Jeršič, Tomaž Čater, Roman Pungartnik, Aleš Levc in Boris Denič, selektor je bil Tone Tiselj, pomočnik Miro Požun. Med nami ni več Puca, Straška, Čatra in Požuna, večina drugih se je odzvala vabilu RZS in bodo njeni častni gostje.
