Boris Premužič: Spust z Vršiča za večno slavo
Slovensko kolesarstvo ima bogato zgodovino. Skozi prizmo današnjih uspehov Rogliča, Pogačarja, Mohoriča in drugih je dosežke minule generacije težko meriti, a so prav oni tlakovali pot današnjim šampionom. Pred začetkom jubilejne 30. dirke po Sloveniji smo se pogovarjali s prvim zmagovalcem Borisom Premužičem, danes oblikovalcem dresov v podjetju Žolna Šport.
Kot mnoge se je tudi vaša uspešna kolesarska zgodba začela po spletu naključij, kajne?
»Prijatelja sem odpeljal v kolesarski klub Rog, kjer naju je pričakal Matjaž Zanoškar. Najprej je pobral podatke prijatelja, potem pa je mislil, da se tudi jaz želim vpisati v klub in želel je še moje. Nisem mu upal reči ne, naslednji dan sem prišel po opremo, čez nekaj dni sem že imel prvo dirko na Dražgoše. Tam sem, še z normalnimi supergami, niti kolesarskih čevljev nisem imel, premagal vso konkurenco, tudi starejše mladince. Eden od sotekmovalcev iz Roga mi je dejal: 'Ti, mali, če greš lahko hitreje, kar pojdi'. In sem šel in zmagal.«
Zmagali ste tudi na prvi dirki po Sloveniji, odločala je etapa na mitski Vršič.
»Na Vršiču nas je bilo v ospredju le še nekaj, tudi tuji kolesarji, za katere nismo vedeli, kako dobri so. Srečko Glivar je takrat napadel, jaz bi šel lahko za njim, a sem se bal, da bodo tujci premočni. Glivar se je oddaljeval, takrat je vrag odnesel šalo in v zadnjem kilometru vzpona sem nadomestil pol zaostanka, drugo polovico pa na spustu. Takrat sem živel v Kranjski Gori in sem imel ta spust v malem prstu. Uspelo mi je zmagati in dirka po Sloveniji je bila moja.«
Dolga leta ste bili član jugoslovanske in kasneje slovenske reprezentance. Vmes je bilo tudi tisto slavno svetovno prvenstvo v Kolumbiji, o katerem kroži toliko zgodb, da bi brez težav napisali knjigo. Tudi vi ste bili osrednja figura ene izmed njih.
»Vsa reprezentanca se je zastrupila z vodo, selektor je očitno pozabil, da so nam zabičali, da moramo vodo kupovati le v hotelu. Kupil jo je nekje ob cesti in to nam je vsem povzročilo hude prebavne težave. Mirno lahko rečem, da sem bil v Kolumbiji v življenjski formi. Vsak krog sem moral iti 'v koruzo', pa sem vedno nazaj ujel prve, bil sem zraven, ko nas je ostalo le še 20 najboljših na svetu. V zadnjem krogu dirke sem moral odstopiti, res mi je žal te priložnosti, teh muk se ne da opisati. Škoda, ker bi lahko dosegel zelo dober rezultat. Več mesecev smo se pripravljali le na to dirko, pa je vse splavalo dobesedno po vodi.«
