Bron preprečil izbruh negativne lave

LJUBLJANA – Slovenija je zdaj bolj žlahtna, vsaj po zimskih olimpijskih odličjih. Srebrni Jakov Fak in bronasti Žan Košir sta se vrnila domov, a za odličji je bilo treba mnogo truda in gorskokotarske in gorenjske trme. »V zasledovalni tekmi je sicer veliko stvari šlo narobe, menil sem celo, da sem diskvalificiran. Preprosto do konca tekme sploh nisem bil zbran. Po tej tekmi se ni bilo preprosto zbrati za tisto na 20 km. V športu smo navajeni na to, da ko nekaj ne gre in je naslednja priložnost že naslednji dan ali čez dva dni, da je zelo hitro treba pogledati, kaj je šlo narobe, in se zbrati za novo priložnost. Včasih ti uspe, včasih ne. Lahko bi storil eno napako in se ne bi veselili kolajne,« je racionalno razmišljal Jakov Fak. »Vesel sem, da je bil ves trening poplačan, da se je delo, ki je bilo opravljeno leta prej in tudi pred temi olimpijskimi igrami, pokazalo kot dobro. Tekaško sicer na OI nisem bil na ravni, na kakršni bi si želel biti in ki sem je bil sposoben še pred dvema sezonama. Zato je bilo zagotovo največ možnosti na tekmi, kjer veliko več pomenijo zadeti streli. Pred sezono sem zelo veliko časa namenil posebnemu strelskemu treningu, namen je bil izboljšati streljanje čez celotno sezono. To mi je dobro šlo in to sem prenesel tudi na olimpijske igre. Ponovno sodelovanje s trenerjem Urošem Velepcem pa se je izkazalo kot pravilna odločitev, to dokazujejo tudi rezultati. Z mojega vidika je bila to najbolj gotova različica, da se poskušam vrniti v tekmovalni vrh. Pred sezono pa, glede na to, kakšne so bile zadnje tri sezone, zagotovo nismo razmišljali o olimpijski kolajni,« je priznal srebrni biatlonec. »Zgodba je zaključena,« pa je dvomom o polfinalni zmagi Južnokorejca Sanghoja Leeja za stotinko sekunde konec naredil Žan Košir. »Tudi nihče od domačih mi ni poslal sporočila v slogu: škoda, ogoljufali so te. Po občutku, ki ga ima tekmovalec v tistem trenutku, pa sem zagotovo čutil tako, kot sem se v cilju tudi odzval. Nekaj naših in tujih tekmovalcev pa mi je navrglo: 'Poglej, Žan, poskušaj to pozabiti, še vedno imaš možnost za medaljo in tega ne izpusti iz rok.' Nočem pomisliti, kako bi se počutil zdaj, če bi izgubil mali finale za bronasto odličje. Nato bi iz mene začela bruhati kakšna še bolj negativna lava,« je Košir uporabil vulkanološki besednjak. O zaradi težav s hrbtom ključnem pripravljalnem obdobju pa je navrgel. »V tem obdobju je bilo z menoj malce težje sodelovati, saj sem komaj spotoma iz dneva v dan videval, kaj mi telo dopušča.

Ključno je bilo to, da so ljudje, ki so bili okoli, zaupali tudi meni in poslušali, kaj si želim. Veliko je bilo tistih, ki so me poznali in so vedeli, kako delujem. Že na začetku nismo vsega zajemali z veliko žlico, šli smo postopoma. Na olimpijskih igrah pa sem tehnično odvozil sploh najboljše v letošnji sezoni, dejansko sem v glavi stvari stopnjeval tako, kot je treba. Ko si samozavesten, nimaš tekmovalne treme, sicer pa imam, tako kot vsak športnik, velikokrat dvome vase,« je sklenil bronasti deskar iz Pristave pri Tržiču.