Bruseljski črni večer za nogomet

Konec maja že dolga leta pripada finalni tekmi za naslov najboljšega nogometnega kluba stare celine. Sklepni dvoboj lige prvakov, nekoč pokala evropskih prvakov, ima izjemen globalen odmev, gre za spektakel z razsežnostmi mundiala ali eura, le da gre v tem primeru seveda zgolj za eno tekmo. Ogromno lepih zgodb je nastalo v vsej te dobi, toda današnji 29. maj je obkrožen tudi s črno barvo žalosti. Spomin uhaja v tisto sredo zvečer pred 35 leti, ko je pred tekmo Liverpoola in Juventusa iz Torina preminilo 39 ljudi. Na pladnju je bil namreč izjemen športni spektakel dveh vrhunskih institucij – dotlej že štirikratnih evropskih klubskih prvakov (1977, 1978, 1981, 1984) iz Liverpoola ter italijanskega nogometnega velikana iz Torina. Slednji se je denimo ponašal z izjemno priljubljenostjo ter množico privržencev po vsej državi, denimo v naši furlanski soseščini kot tudi na Tržaškem so bili juventini izjemno zastopani, vsa ta belo-črna množica pa je do tistega bruseljskega večera v svojih vitrinah močno pogrešala prestižno lovoriko najboljšega moštva v Evropi.

Ekipa je takrat z izjemnim strategom in motivatorjem na klopi Giovannijem Trapattonijem, na igrišču jedrom svetovnih prvakov iz Španije '82 in vrhunskima tujcema Michelom Platinijem in Zbigniewom Boniekom, dejansko dvignilo prestižni pokal, toda pravega veselja ni bilo. Italijani so zmagali z 1:0 po podarjeni enajstmetrovki (Platini) glavnega sodnika, Andréja Daine iz Švice, hkrati pa čustvovali z družinami in prijatelji žrtev: med 39 preminulimi v stampedu, ko tribuna ni več zdržala napada Otočanov, so bili večinoma obiskovalci tekme iz Italije – natanko 32 jih je bilo na seznamu žrtev, na katerem so bili še štirje Belgijci, dva Francoza in en Irec.

Sheffieldski usodni dan

Na nevtralnem prizorišču, današnji metropoli nove Evrope, je divjanje povzročilo hudo tragedijo, po kateri seveda družinam in prijateljem nihče ni mogel vrniti umrlih, kazen pa je nato sledila za angleški nogomet, takrat dejansko s svojimi moštvi brez enakovredne konkurence na stari celini. Za začetek je že sledil nezaslužen poraz Liverpoola v tem finalu, pred uvodnim žvižgom katerega so se mnogi spraševali, čemu so vodilni iz Uefe skupaj s sodniki sploh dovolili to tekmo, nato pa so vsi angleški klubi dobili kazen treh let prepovedi nastopanja v evropskih tekmovanjih, rdeči pa so pet let ostali brez stika s staro celino. Tudi doma je predsednica vlade Margaret Thatcher uvedla drastične ukrepe v boju z nogometnim huliganizmom, v Liverpoolu pa so komaj dobro začeli spet sestavljati novo nogometno zgodbo, že jih je čez štiri leta doletela nova tragedija, in sicer po krivdi prirediteljev polfinalne domače pokalne tekme v Sheffieldu, ko se je v množici prevelikega števila obiskovalcev zadušilo 96 privržencev tega velikega kluba. In vse to je spodrezalo kolena izjemni nogometni institucij, po kateri mesto slovi kot po glasbeni skupini The Beatles. Sestopila je z vrha angleškega nogometa, naslova državnega prvaka za Liverpool ni bilo že tri desetletja. In zdaj ko je novi rod z izjemnim nemškim strategom Jürgenom Kloppom v zadnjih mesecev končno korakal k lovoriki, je pohod za zdaj ustavil koronavirus.