Carji balinarske formule 1

Slovenija ostaja v svetovnem balinarskem vrhu. To je potrdilo tudi zadnje svetovno prvenstvo v turškem Mersinu, kjer sta piko na i slovenskim nastopom postavila Aleš Borčnik in Anže Petrič, ki sta v finalu štafetnega zbijanja premagala Italijana Maura Roggera in Emanuela Ferrera s 60:55 in osvojila naslov svetovnih prvakov. »Prvenstvo je bilo zelo naporno, nastopil sem v dveh panogah, v štirih dneh pa sem imel precej strnjen program. Če bi samo treniral, bi bilo naporno, a je bilo treba še tekmovati,« se na Turčijo ozira 33-letni Aleš Borčnik iz Sela pri Vodicah. V posamični tekmi v hitrostnem zbijanju se mu ni izšlo, čeprav je bil po kvalifikacijah prvi, zato je bil očitno še bolj motiviran za štafetno zbijanje, kjer je spet združil moči z 31-letnim Anžetom Petričem iz Gradišča pri Vipavi.

Kar 60 od 61

Anže je v finalu nastopil v srečnih spodnjicah – z njimi je bil svetovni prvak že leta 2017. FOTO: BALINARSKA ZVEZA SLOVENIJE

»Izjemno sva opravila v finalu, le en sam zgrešen met sva imela, od možnih 61 zadetkov sva jih zbrala 60,« sta fanta ponosna na izkupiček, ki je bil prevelik zalogaj za Italijana. Slednja nista mogla slediti noremu tempu Slovencev, ki bi z enim zadetkom več izenačila svetovni rekord! »Vedela sva, kaj znava in zmoreva, zato je bila bistvena psihološka priprava. Od prve sekunde sva šla odločno v tekmo, edini zgrešen met se je zgodil med 20. in 25. poizkusom. V zadnjem delu sva opazila, da imava tri, štiri točke plusa, zato je bilo lažje,« nadaljuje Borčnik. V štafetni tekmi je tako, da sotekmovalca izmenično mečeta kilogramske krogle in ob tem pretečeta po 80 metrov pri enem metu, v vsaki seriji pa so štirje meti. En tekmovalec opravi osem rund, drugi sedem. »Ko kolega teče, drugi počiva 20 sekund,« nas poduči Borčnik, ki spomni, da vse opravita v petih minutah. »Na vrhuncu je naš utrip okoli 170, 180 udarcev na minuto. Ob tem je treba teči in zadevati. Vse skupaj spominja na biatlon,« še pristavi Borčnik. Športniki v hitrostnem zbijanju sodelujejo tja do 40. leta, medtem ko se v preostalih panogah ta doba pomakne do 55. leta. »Najin rezultat, 60 zadetkov od možnih 61, je izjemen, tak dosežek se zgodi redko.


Morda enkrat ali dvakrat v treh letih. Sicer pa je v najini panogi tako, da pokrivava drug drugega. Ko enemu ne gre, je tvoja naloga, da odigraš boljše, in tako pokriješ slabši izid kolega,« navrže Borčnik.

Prej Italija, zdaj Hrvaška

»Naši treningi so podobni atletskim, saj morava za najino panogo, kjer je toliko teka, preprosto imeti dovolj kondicije,« nadaljuje Borčnik in pravi, da veliko k uspehom pomaga tudi močno ligaško tekmovanje v Italiji, kjer so slovenski tekmovalci cenjeni in spoštovani. »V osmih klubih, ki igrajo v izjemno močni italijanski ligi, imajo vodilni trije slovenske igralce. To je lepo priznanje za vse nas,« pravi Borčnik in pojasni, da med tednom trenirajo (in opravljajo svojo službo) v Sloveniji, v petek popoldne pa se odpravijo na trening v Italijo, v soboto sledi tekma, potem pa vrnitev domov. Tekmovanje v Italiji se začne oktobra, traja do marca, ko sledi finalni turnir lige. Od maja do junija se igra za italijanski pokal, sledi še liga prvakov.

Evropski naslov je sveti cilj

Borčnik je vesel, ker se v zadnjih letih vzgaja tudi balinarski podmladek, svoje pa naredi še tradicija. »Moj tata je balinal, potem pa sem šel po njegovi poti,« nam razkrije Anže Petrič, ki je v Turčiji z zlatom z Borčnikom rešil slovensko čast. »V preteklosti sem se ukvarjal z mnogo športi, tudi s košarko, nogometom in motokrosom. Pristal sem pri balinanju,« nadaljuje Petrič, ki je z Alešem naslov svetovnega prvaka osvojil že daljnega leta 2011. »Pred prihodom v reprezentanco se nisva poznala, potem naju je selektor združil, zdaj sva tu. Odlično se ujameva. Da je tako, pa so pripomogla tudi tri leta, ko sva skupaj igrala za hrvaški klub Buzet,« nadaljuje Anže in pravi, da balinarjem igranje na tujem, prej Hrvaška, zdaj Italija, daje tudi nujno psihološko stabilnost, saj so izjemne tekme vsak teden.


Dvojcu na manjka ambicij – svež je spomin na zadnja tri evropska prvenstva, ko sta osvojila le srebro, zato prihodnje leto ciljata na zlato, ki jima še manjka v bogati zbirki naslovov in odličij. Tako Aleš kot Anže pa obžalujeta, da je balinanje zamudilo priložnost, da bi se uvrstilo v olimpijsko družino za prihajajoče olimpijske igre 2024. v Parizu.