Carlos Alcaraz je drvel z vodnim skuterjem
Teniški turnir v bližnjem Umagu je že več kot tri desetletja izjemen športni dogodek širših razsežnosti, v katerem uživajo tudi predstavniki političnega vrha Hrvaške, nekdanji športniki, ugledna imena in številni znani obrazi iz slovenskega prostora. Letos je privabil igralca najboljše deseterice na svetu. Prvi zvezdnik turnirja je Carlos Alcaraz, petouvrščeni s svetovne lestvice. V Umagu je odgovarjal na vprašanja šestih novinarjev, med katerimi smo bili tudi mi.
Carlos, teniška sezona se je premaknila v drugo polovico, pred vami sta še sklepni turnir za grand slam (odprto prvenstvo ZDA) in pisana jesen. Kaj je za vas v Umagu najbolj pomembno?
»Te dni moram izkoristiti za najboljšo možno pripravo. Poskušam dvigniti raven igre, trenutno počutje je res dobro in spodbudno. Verjetno pa je dovolj zgovoren podatek, kako pomembno mi je biti tu, saj je to edini turnir z oznako ATP 2560 v mojem koledarju.«
Zakaj je za vas poseben?
»Ta turnir bo zame vedno poseben, ker sem tu lani zmagal, to je bila moja prva lovorika na ravni serije ATP. Zelo dobro se spomnim lanskega dogajanja, zato sem se odločil, da spet pridem. Temu sem prilagodil koledar in zdaj sem prav vesel, da sem spet tu.«
Kaj vam je v Umagu najbolj všeč?
»Okolje je super! Pravzaprav se počutim kot doma, posebno mi je všeč, da je zanimivo tudi ob igrišču. Ves utrip tega tedna je prav poseben.«
Tudi sproščujoč?
»Seveda, saj do štirih popoldan ni tekmovalnega sporeda (smeh). Res, lahko počivaš v sobi, lahko se zlekneš na plažo, počenjaš še marsikaj drugega.«
So vam prireditelji pripravili kaj za urice prostega časa?
»Užival sem v vožnji z vodnim skuterjem po morju. To je bila res sprostitev! Pa tudi sicer smo imeli možnost kakšnih krajših izletov in družabnih iger. Skratka, ni vedno tako prijetno kot v teh dneh v Umagu ...«
Kaj ste si najbolj zapomnili iz lanskega leta?
»Seveda finale! To je bil prav poseben dan zame, prvič sem kot najstnik na tej tekmovalni ravni občutil adrenalin sklepnega dvoboja. In navzoči so mi namenjali veliko pozornosti.«
Kot pred dnevi na vašem prvem treningu po prihodu iz Hamburga, ko vas je ob igrišču spremljalo vsaj 200 navzočih.
»No, to si bom pa sploh zapomnil. Dobro, doživel sem že trening ob takšni množici, toda občinstvo je prišlo pogledat mojega uglednega tekmeca, ne pa mene ...«
