Čarovnik iz Umaga spet čara
Lino Červar si je s srebrom na EP v rokometu povrnil status legende. Kjer je hrvaški strokovnjak odraščal, niso imeli niti kanalizacije.
Odpri galerijo
V vrhunskem športu je domala vsak akter vreden toliko kot njegov zadnji rezultat. Stare zasluge hitro zbledijo, kot je na svoji koži večkrat občutil tudi Lino Červar, ki je kot selektor hrvaške rokometne reprezentance osvojil vse razen zlata na evropskih prvenstvih. Srebro na 14. EP je bilo vendarle dovolj, da si je čarovnik iz Umaga pri naših južnih sosedih povrnil status legende.
Španci ob vratarju Gonzalu Perezu de Vargasu, velikem junaku finala, v katerem so slavili zmago z 22:20, častijo še Raula Entrerriosa, Daniela Sarmienta, Julena Aguinagaldeja, Virana Morrosa in Gedeona Guardiolo, ki so v starostih med 35 in 38 let igrali na vseh devetih tekmah ter prispevali velik delež k drugi zaporedni osvojitvi naslova evropskega prvaka. Hrvati so sprva objokovali, da kljub že šestim kolajnam na EP še vedno nimajo zlate, a so se nato le preusmerili v proslavljanje tretjega srebra na stari celini, ki je sicer njihova že 14. kolajna na velikih tekmovanjih. Navijači so se najprej zbrali v Zagrebu, nato pa še pri Hercegovcih v Mostarju.
Sicer pa je bil pravi metuzalem EP Červar, ki je pri 69 letih osvojil svojo sedmo kolajno na velikih tekmovanjih. Ni zlata, kot sta bili tisti na SP leta 2003 na Portugalskem in na OI 2004 v Atenah, je pa osmislila njegov drugi mandat na reprezentančni klopi. Prvega je začel leta 2002 po debaklu Hrvatov na EP na Švedskem, kjer so zasedli zadnje mesto (leto pozneje so bili pod njegovim vodstvom svetovni prvaki), in končal leta 2010. Drugega je začel leta 2017, ko je Željka Babića s klopi odnesel boleč poraz s Slovenijo v tekmi za bron na SP v Franciji.
Červarja so sicer pripeljali, da bi že predlani na domačem EP osvojil zlato, ko mu je tako kot leto pozneje na SP na Danskem in v Nemčiji spodletelo, so bili vse glasnejši komentarji, da je mago di Umago (rodil se je v vasici Delići pri Vrsarju) izgubil čarobno paličico. A je bil nedeljski finale prvi hrvaški po njegovem prvem slovesu od reprezentance in tudi prvi od upokojitve največjega hrvaškega rokometnega virtuoza Ivana Balića.
»Če potegnem črto pod svojo kariero, sem hvaležen, ne morem se nad ničimer pritoževati, ponosen sem na vse svoje dosežke. Odraščal sem v Umagu, mestecu, v katerem včasih nismo imeli niti kanalizacije, zdaj pa vodim ekipo z izjemno logistiko in igralci. Nikoli več ne bom vodil takšnih športnikov, s tem sem se sprijaznil. Pred našimi rokometaši je treba sneti klobuk, jaz pa ta uspeh posvečam svoji družini in ničesar ne obžalujem,« je bil po porazu v finalu čustven Červar, ki je pot do srebra tlakoval predvsem na granitni obrambi. Proti Hrvaški v rednem delu tekme nobena ekipa ni zabila več kot 24 golov, Norvežani so v polfinalu za 28 golov ob dveh podaljških potrebovali 80 minut čiste igre.
Červar ima sicer še mandat za olimpijske kvalifikacije, ki jih bo Hrvaška igrala aprila v Franciji, za vozovnico v Tokio bo lovila vsaj 2. mesto v konkurenci gostiteljev, Portugalcev in Tunizijcev. A hrvaški selektor ni želel odgovoriti na vprašanje, ali bo še na klopi: »Prvič po 10 letih smo igrali v finalu, vrnili smo se v evropski in svetovni vrh, to je najpomembneje. O prihodnosti bomo govorili, ko bo vse to mimo.«
Španci ob vratarju Gonzalu Perezu de Vargasu, velikem junaku finala, v katerem so slavili zmago z 22:20, častijo še Raula Entrerriosa, Daniela Sarmienta, Julena Aguinagaldeja, Virana Morrosa in Gedeona Guardiolo, ki so v starostih med 35 in 38 let igrali na vseh devetih tekmah ter prispevali velik delež k drugi zaporedni osvojitvi naslova evropskega prvaka. Hrvati so sprva objokovali, da kljub že šestim kolajnam na EP še vedno nimajo zlate, a so se nato le preusmerili v proslavljanje tretjega srebra na stari celini, ki je sicer njihova že 14. kolajna na velikih tekmovanjih. Navijači so se najprej zbrali v Zagrebu, nato pa še pri Hercegovcih v Mostarju.
Brez njega ni finala
Sicer pa je bil pravi metuzalem EP Červar, ki je pri 69 letih osvojil svojo sedmo kolajno na velikih tekmovanjih. Ni zlata, kot sta bili tisti na SP leta 2003 na Portugalskem in na OI 2004 v Atenah, je pa osmislila njegov drugi mandat na reprezentančni klopi. Prvega je začel leta 2002 po debaklu Hrvatov na EP na Švedskem, kjer so zasedli zadnje mesto (leto pozneje so bili pod njegovim vodstvom svetovni prvaki), in končal leta 2010. Drugega je začel leta 2017, ko je Željka Babića s klopi odnesel boleč poraz s Slovenijo v tekmi za bron na SP v Franciji.
Červarja so sicer pripeljali, da bi že predlani na domačem EP osvojil zlato, ko mu je tako kot leto pozneje na SP na Danskem in v Nemčiji spodletelo, so bili vse glasnejši komentarji, da je mago di Umago (rodil se je v vasici Delići pri Vrsarju) izgubil čarobno paličico. A je bil nedeljski finale prvi hrvaški po njegovem prvem slovesu od reprezentance in tudi prvi od upokojitve največjega hrvaškega rokometnega virtuoza Ivana Balića.
»Če potegnem črto pod svojo kariero, sem hvaležen, ne morem se nad ničimer pritoževati, ponosen sem na vse svoje dosežke. Odraščal sem v Umagu, mestecu, v katerem včasih nismo imeli niti kanalizacije, zdaj pa vodim ekipo z izjemno logistiko in igralci. Nikoli več ne bom vodil takšnih športnikov, s tem sem se sprijaznil. Pred našimi rokometaši je treba sneti klobuk, jaz pa ta uspeh posvečam svoji družini in ničesar ne obžalujem,« je bil po porazu v finalu čustven Červar, ki je pot do srebra tlakoval predvsem na granitni obrambi. Proti Hrvaški v rednem delu tekme nobena ekipa ni zabila več kot 24 golov, Norvežani so v polfinalu za 28 golov ob dveh podaljških potrebovali 80 minut čiste igre.
Červar ima sicer še mandat za olimpijske kvalifikacije, ki jih bo Hrvaška igrala aprila v Franciji, za vozovnico v Tokio bo lovila vsaj 2. mesto v konkurenci gostiteljev, Portugalcev in Tunizijcev. A hrvaški selektor ni želel odgovoriti na vprašanje, ali bo še na klopi: »Prvič po 10 letih smo igrali v finalu, vrnili smo se v evropski in svetovni vrh, to je najpomembneje. O prihodnosti bomo govorili, ko bo vse to mimo.«
